V akciji ozaveščanja Kaj je DOM? #whatishome, ki poteka preko družbenih omrežij, spodbujamo vse, da razmislijo, kaj njim pomeni DOM in se hkrati spomnijo tudi tistih, ki vsega tega nimajo.
Zbrali smo nekaj misli objav, med njimi tudi nekaj znanih Slovenk in Slovencev.
Vseh 55 let živim na Jezerskem. Življenje mi je ponudilo mnogo potovanj, zato mi Dom pomeni neprecenljivo dobrino. Zelo dolgo sem že ob besedi našega kraja čutil vso polnost najmočnejših hrepenenj.
Sedaj pa vem, Dom je, kjer vlada popolno zaupanje, kjer v polnosti in sproščeno dajem in prejemam. Dom je toplina in tolažba, je gejzir novih moči in zavetje pred viharji. Kjer Rožnivenec najlepše zveni.
Vsi smo z namenom na tem svetu, zato je prav, da bi lahko sleherni človek s toplino v srcu pisal o svojem Domu. Pridruži se pobudi – #whatishome. Davo Karničar, slovenski alpinist in ekstremni alpski smučar.
“Dom je tam, kjer je tvojim napakam oproščeno in so tvoje šibkosti sprejete.”
Sama ne bi znala lepše in bolj preprosto ubesediti tega. Dodajam le: Dom je in mora biti prostor miru. Vsi, res vsi, si ga zaslužimo! Bernarda Žarn, TV voditeljica
Dom je kot drevo z istimi koreninami in enim deblom. Veje pa smo različne, vsaka zase, ko sonce prijetno sije je vsem lepo, ko pride vihar je vsem težko…vendar, če so korenine trdne in deblo pokončno je tudi domača hiša najboljše zatočišče… za starše, otroke, vnuke, ne glede kje so. Težko pa je človeku, ki mu izruvajo korenine, požagajo deblo ali odlomijo vejo… Jožica Ličen, ravnateljica ŠK Koper
Rojen sem v Siriji, v Damasku, očetu Palestincu in mami Koroški Slovenki. Sirijo smo drug za drugim po maturi zapustili vsi otroci, z najmlajšim pa je prišla tudi mama. Sirijo smo zapustili zaradi pritiska na našega očeta, ker smo bili palestinski begunci v Siriji brez pravic in državljanstva. Vseeno pa moram poudariti, da je bilo moje otroštvo v Siriji zelo bogato in lepo ter se ga vedno z nostalgijo spominjam. Skupaj smo sobivali pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi ter se sprejemali v svoji različnosti. Dom mi pomeni varnost, pripadnost, sprejetost in življenjsko rast.
Želim si, da vsakdo najde svoj kos zemlje, kjer bi se počutil sprejet in da se vsem ljudem omogoča rast na vseh področjih. Vael Hanuna, prevajalec in turistični vodnik
Dom je tam, kjer se čutimo sprejete, tam, kjer brez strahu spregovorimo o svojih težavah, kjer se lahko ob večerih sprostimo, nasmejemo in uživamo v družbi svojih najdražjih.
Včasih, ko smo skrenili s poti, smo polni dvomov in nesrečni, nam prihod domov pomaga, da se znova najdemo in zaživimo.
Dom je velika vrednota, ki jo moramo znati ceniti, jo varovati in se vedno znova zahvaljevati za srečo, da se lahko vračamo v varen pristan našega vsakdana. Boža Jelarčič, sodelavka Goriške območne Karitas
»Prva misel, ko pomislim na dom je kultura in ker sem glasbenik je to glasba. Dom je naša identiteta, je naš narod, je to kar smo, oziroma kar naj bi bili. Žal pa drage FB prijateljice in prijatelji to izgubljamo, iz dneva v dan, lahko rečem iz ure v uro. Bo Slovenija še sploh moj dom, kjer bom lahko normalno, svobodno in predvsem “slovensko” razmišljal, ustvarjal in od tega tudi živel, se preživljal? Bom lahko svojo kulturo predstavljal najprej doma, v tujini, enakovredno vsem ostalim kulturam ali bom moral samo kimati z glavo, poslušati kako naše slovensko ni nič vredno in hvaliti vse kar je tuje, kar nezadržno vdira v naš prostor?
Ohranimo dom, dokler je še čas, če je sploh še čas …«. Gianni Rijavec, glasbenik
Kaj je dom? Je tisto mesto, kjer se počutimo varno, ljubljeno, spoštljivo… Je mesto, kamor se lahko zatečemo pred zunanjim svetom, dom je naše zatočišče, kjer te nihče ne more prizadeti. In ko pridemo z dolge poti, ko smo utrujeni od vsakodnevnih problemov, ko smo utrujeni od življenja, je dom mesto kamor se zatečemo. Tam se odpočijemo, se napolnimo s pozitivno energijo, da gremo lahko naprej. Tja, kjer je naš dom vemo, da se lahko vedno vrnemo in da bomo vedno lepo sprejeti….tam so ljudje, ki nas imajo radi in nas ščitijo …. tam so ljudje, ki nas imajo brezmejno radi takšne kot smo, ni se nam potrebno spreminjati, sprejemajo nas z vsemi našimi dobrimi in slabimi lastnostmi …. Vsi mi si zaslužimo imeti svoj dom. Milka Topič Smredel, sodelavka ŽK Pivka
Je dom prostor, mikrolokacija ali dom kot naselje, mesto ali država? Dom kot domači narod? Ali so dom (naši) ljudje, družina in vezi, ki nas povezujejo, spomini, ki jih imamo? Vse to najbrž. Kje se počutim doma pa je povsem drugo vprašanje.
Tam, kjer se lahko popolnoma umirim in samo diham ter sem s tem zadovoljna. Kjer lahko delam, ljubim, se smejim, jokam, govorim, poslušam, sem…in sem sprejeta* točno takšna kot sem, sem dovolj in sem vse. Svoj dom nosim v sebi. Pri tem, da mi gredo floskule tipa »dom je tam, kjer je srce« hudo na jetra, pa je očitno res nekaj na tem.
*biti sprejet: pogosto me klienti vprašajo, kaj pomeni biti sprejet. Pomeni, da nas imajo radi in da dovolimo, da nas imajo drugi radi, da skrbijo za nas, pazijo na nas, nas čuvajo. In kaj pomeni, da sami sebe sprejemamo? Isto to. Sami sebe radi. mag Mirjana Frankovič, psihoterapevtka
… Da se počutim, da sem del skupnosti, da ustvarjam in gradim srčne odnose. To se pravi, da sem lahko DOMA kjer koli…Vsem ljudem, tudi pri nas v Afriki, je potrebno pomagati in ustvariti take pogoje, kjer bi lahko živeli dostojno in miru in si z delom svojih rok zaslužili za preživetje. Da bi orožje nehalo rožljati in bi namesto tega, kar uničuje življenje, zidali na medsebojnih odnosih, je potrebna vzgoja, zidati šole, zdravstvene centre in vse drugo, ki pomaga, da pride človek do stopnje dostojnega življenja. Zidati vodnjake, osvetliti njihovo življenje z elektriko, kar prinaša tudi v oddaljene kraje napredek. Mladi se ne bodo masovno izseljevali v mesta ali pa se tudi izseljevali v tujino, v Ameriko, Evropo in naprej. Ne bo več vojnih vdov in sirot, saj čestokrat ulica postaja njih drugi dom in so”gnezdo” odvisnikov za različne droge, nasilje in kriminal. Cela zemlja je naš skupni Dom. Želeti in upati je treba samo to, da bi se ob vsem napredku, kateremu smo priča, rodili strokovnjaki za vsa ta področja, katerim življenjski pogoji niso bili naklonjeni, pa da bi se postavili na noge in si služili življenje in z delom svojih rok. In da bi bili tudi sami umetniki v tem, da bi razdirali orožje in bili zidarji miru tam, kjer smo. Kajti za vse je svet dovolj bogat, da kruh delil bi z bratom brat.” S. Bogdana Kavčič
»Dom je sprejetost, toplina, spoštovanje, dostojanstvo in pripadnost. Dom je tam kjer je srce. 11 let sem bila v Albaniji in moje srce je še vedno med Albanskimi prijatelji, med čudovitimi ljudmi.« Sestra Slavka Cekuta
Večkrat se vprašam kje in kaj je zame res dom.
Dom je biser za katerega se moraš potruditi da ga najdeš.
Starši so mi dali dom, ki si ga delim z sestrama in bratoma.
Pridejo trenutki ko si želim da bi bil moj dom drugačen, vendar vem da mi je to bilo dano in da ga moram sprejeti, sama pa si lahko ustvarim tudi svoj dom. In sem si ga. Zame so dom ljudje s katerimi potujem, se veselim, jokam, umiram od smeha, hodim na duhovne vaje in osebe ki me poslušajo vsakič ko se pritožujem in obupujem nad lastnim domom.
V svoj dom sprejmem vsakega, ki si želi biti del tega.
Srečna sem, ko vidim da moj dom raste, in z njim tudi jaz. Veronika Marie Brand, prostovoljka na Biserih
Pod besedo dom, si jaz predstavljam. Zavetje, toplino, domačnost, varnost,.. Ker sem zaradi mojega načina življenja in dela, veliko od doma, je potem še toliko lepše, ko se vrnem domov. To, da imam dom in ljudi, ki jih imam rad, mi pomeni največ. Morda se nam zdi to tako samoumevno, ampak sem z leti dojel, da temu ni tako. Vsak dan se je potrebno truditi in delati na odnosih, z ljudi s katerimi ustvarjaš dom, da je potem ta dom res pravi dom v pravem pomenu besede.
Ne morem si predstavljati kaj pomeni ne imeti dom. Skoraj se mi zdi neverjetno, da v tem času v katerem živimo, nekateri ljudje nimajo doma. Želim si, da bo naš sistem tako dobro postavljen, da bo poskrbel za najšibkejše in vsem dal možnost imeti dom. Gašper Rifelj, glasbenik
Prihajam iz družine z 10 otroki, sem najstarejša in imam se 6 mlajših sester ter 3 mlajše brate.
Včasih sem se sramovala, da sem iz velike družine. Zdelo se mi je, da imajo edinci veliko lepše življenje, živijo v veliki hiši z bazenom in vrtom, njihovi starši si lahko privoščijo počitnice na Maldivih, imajo najnovejše in najlepše obleke in dobijo lahko, karkoli si zaželijo. Mi pa smo se stiskali na 50 kvadratih, hodili naokrog v že nošenih oblačilih, v čevljih, ki so bili moderni 3 sezone nazaj in naše počitnice so bile vikend na slovenski obali ali pa stiskanje v premajhnem apartmaju na Hrvaškem. Nekoč pa mi je prijateljica edinka rekla, da mi zavida to, da imam toliko bratov in sester, ker mi nikoli ni dolgčas. Večkrat me je prosila, da pridem na obisk in s seboj pripeljem še bratce in sestre, da se bomo skupaj igrali. Tega takrat res nisem razumela. Kako mi lahko to zavida, ko pa moraš deliti s sorojenci vse, vse bombone, čokolado moraš razdeliti na enake dele, Monte pa dobijo le najmlajši ? Ampak zdaj, ko gledam na svojo družino, gledam nanjo s ponosom. Celo življenje sem bila deležna opore svojih bratov in sester ter staršev, katerim sem neizmerno hvaležna, da sta sprejela prav vsakega izmed nas, kljub temu da sta vedela, da bo težko. Pa nam zdaj prav nič ne manjka. Res je, da se ne moremo pohvaliti s počitnicami v Egiptu, lahko pa se pohvalimo z dogodivščinami, ki smo jih doživeli, ko smo se gnetli v majhni prikolici v Ankaranu, ko smo skupaj osvajali vrhove Slovenije, ko smo ob deževnih dnevih kartali in ustvarjali …
Dom je zame objem bližnjega, pogovor ob kavi na terasi, vikend v hribih z družino, brezskrbno prepevanje ob kitari s prijatelji in trenutki, ko se iz srca smejim tako dolgo in tako močno, da me bolijo trebušne mišice.
Vse to in še več je zame dom. Hvaležna sem za svoje življenje in ne bi ga spreminjala za nič na svetu. Zala Rus, prostovoljka na Biserih
“Dom mi pomeni kraj, kjer imam prostor, da polnim svoje baterije, da sem sprejet, da imam možnost biti slišan,” Robert Friškovec, zaporniški duhovnik
Dom je tam, kamor se z veseljem vračaš. Dom je tam, kjer občutiš srečo. Dom je tam, kjer je srce. Tanja Hrovat, Gorenjka, ki se je že večkrat selila.
O akciji
Akcija ozaveščanja poteka v okviru triletnega projekta MIND – Migracije. Povezanost. Razvoj., ki poteka v 12 organizacijah Karitas v 11 evropskih državah in se v letošnjem letu osredotoča na vzroke migracij. Na svetu živi 70 milijonov ljudi brez varnega prostora, ki mu lahko rečejo DOM. Vzroki migracij pa so predvsem konflikti in vojne (oboroženi spopadi, politična nestabilnost), podnebne spremembe ter naraščajoča lakota in revščina. Vsak človek si zasluži, da se počuti DOMA. Več >
Več objav #whatishome
»Kaj je dom?
Dom je okolje, kjer je srce, ki sprejema, pa naj tam živi ali pride.
Dom je srce, ki spoštuje tistega, ki pride in tistega, ki tam živi.
Dom je pošteno srce, ki ne izkorišča ne stiske ne pomoči.
Dom so ljudje, ki skupaj dvignejo oči in dušo proti nebu.
Dom so različni ljudje, ki hočejo skupaj bivati.«
Slavko Rebec, generalni vikar Koprske škofije.
»Zame je dom tam, od koder brez skrbi grem in kamor se brez strahu in rada vrnem. Je prostor miru, ljubezni in topline. Moj dom je tu, kjer živim s svojimi, ki jih imam rada in še nikoli( imam 61 let) nisem bila na dopustu, ker imam vse, kar rabim, tu.« Stana Kosmač, sodelavka ŽK nekje visoko v hribih na Idrijskem.
»Pregovor pravi: “Dom je tam, kjer je srce.” Ko ljubimo sočloveka brezpogojno, ustvarjamo dom povsod, kamor nas pot zanese. Ko smo s tistimi, ki nas imajo radi takšne kot smo, smo zares doma.« Tadeja Marsek, sodelavka ŠK Koper, Hiša Malorca Ajdovščina, pomoč brezdomcem
»KJE SEM DOMA?
Večina od nas, bi na to vprašanje odgovorilo, da smo doma tam, kjer je varnost, sožitje, veselje. Pa še slovenski pregovor bi uporabili: Ljubo doma, kdor ga ima.
Ko v zadnjih letih spremljam begunska, migrantska preseljevanja, se sprašujem, ali so vsi vzroki za beg od doma, res samo tisti, ki nam jih predstavljajo različni mediji, svetovna in lokalna politika.
V Lukovem evangeliju beremo o iskanju Jezusa v Jeruzalemu, kjer sta ga starša iskala, da ga varno povedeta na skupen dom.
Doma se lahko počutimo marsikje: v družini, župniji, delovni, prijateljski in različnih skupinah in skupnostih. Tam, kjer se srečujemo.
Sprašujem se, koliko ljudi v našem, tako imenovanem varnem okolju išče nadomestke za varen dom s pomočjo vseh vrst zasvojenosti ( ulica, TV, računalnik, telefon…).
So tudi taki, ki izgubijo dom in vsako upanje, zaradi lastnih napačnih odločitev ali so žrtev odločitev drugih. Ne obsojajmo jih. Sodi in predvsem odpušča lahko samo Gospod v svojem usmiljenju.
V vsakem obdobju življenja, lahko odidemo od DOMA, ko to ni v skladu z družbenimi in krščanskimi pravili.
Kje sem doma? Kje so doma otroci, naši mladi, zakonci, starejši, begunci?
Eni v toplih, varnih in urejenih domovih. Drugi? Tudi v okrnjenih, porušenih odnosih in tako tavajo brez DOMA.
Bl. Škof Slomšek pravi, da je naš DOM v nebesih in smo le popotniki v tuji deželi ter po neznanih stezah hodimo v Očetovo DOMAČIJO.
Pomagajmo si med seboj, da bomo varno in z Božjo pomočjo in Božjim usmiljenjem, prehodili to pot v Božjo DOMAČIJO.« Stanko Rovtar, ŽK Kamnje
»Dom je ognjišče, kjer se spletajo družinske vezi. Tega ti ne more vzeti nihče. Zapustiti dom pod prisilo je trganje teh vezi. Rana ostane na srcu in duši. Vendar ti ljudje so preživeli strahotne preizkušnje pomagajmo jim, da najdejo svoj novi dom pri dobrih ljudeh.« Nataša Godina, voditeljica Kraške karitas
»Imeti dom ne pomeni imeti le strehe nad glavo, posteljo in sanitarije, temveč mnogo več. Dom pomeni tudi, da ima človek osebo, ki ji zaupa, s katero se lahko pogovori in lahko izrazi svoje občutke in čustva (kot so strah, negotovost, jok, smeh) ter jih z nekom deli. Pri pomembnih odločitvah v življenju človek potrebuje osebo, ki ji zaupa, ki ga posluša in mu pove svoj pogled na težavo. Tako lažje sprejme odločitev oziroma si postavi cilj. Človek čuti večjo moč, bolj samozavestno stopa po načrtovani poti k cilju, če ve, da ga pri tem podpira oseba, ki ji zaupa.« Darja Zver, vodja Dnevnega centra za brezdomce, Bertoki, Škofijska Karitas Koper
»Še nerojen otrok moli: »Ljubi Bog, daj mi očka in mamico!«
Brezdomec: »Moj dom je le še hrepenenje!«.
Moja bodočnost ni le dom za ostarele ampak dom v nebesih.
Sestra v samostanski celici: »Moj dom si ti neskončno velik Bog!«.
Sodelavec Karitas: »Moj dom je tam, kjer delim ljubezen ljudem, ki jo potrebujejo!« Klara Krkoč, sodelavka Karitas vipavske dekanije
»Z globalizacijo se je standardno poimenovanje pojma dom spremenil in ga vsak zaznava nekoliko drugače, na svoj način. Dobil je širši pomen. V preteklosti je bil dom rojstna hiša v katero si se vedno rad vračal, kot lastovke, ki se vedno znova in znova vračajo v isto gnezdo. Danes je dom tam, kjer najdeš stvari, ki jih imaš rad, pa naj bo to družina, služba,… Mi kristjani pa imamo tudi skupni dom: cerkev, kjer se srečujemo z Jezusom ob daritvenem oltarju. Svet je v današnjem času postal manjši, zaradi sodobnega prometa, informacijske tehnologije,… Prav zaradi močnega vpliva globalizacije na vseh področjih se močno spreminja naš način življenja. S tem pa se večajo in poglabljajo tudi razlike med ljudmi po svetu. Revščine je vse več. To pa je tudi eden izmed glavnih vzrokov za povečano število migracij.« Darja Obid, Voditeljica Tolminske območne karitas
»Dom je varno zavetje, kamor se vsi radi vračamo.
Tudi cerkev je neke vrste dom, saj tam najdemo mir, ki nam poboža dušo in okrepi srce.
Navsezadnje je dom tudi Sveta družina, ki nam je vzgled za varnost, ljubezen in spoštovanje.
Ubogi tisti, ki morajo bežati od doma in si morajo svoj košček doma šele poiskati in to v tuji deželi, kjer niso sprejeti, kjer bodo vedno tujci. Tak dom, je dom žalosti, čeprav se mogoče med seboj dobro razumejo in se ljubijo.
Dom je tam, kjer je ljubezen doma, kjer se spoštuje krščanske vrednote, kjer sta veselje in sreča skupaj z roko v roki.« Mirica Bistan, Voditeljica ŽK Ajdovščina
Kaj je zame dom? Ni prostor, temveč občutek, kjer se počutim sprejeto, kjer uživam z ljudmi, ki jih imam rada in kjer lahko razvijam svoje talente. Največkrat tako domačnost najdem med mladimi, s katerimi neizmerno uživam… Pa naj bo to na biserčkih, na DMC-ju, v Zavodu … Če me pa spustite še v kuhinjo, se bom tudi pri vas počutila domače Želim si, da bi vsak človek na tem svetu našel ljudi, ki bi ga sprejemali takšnega kot je, kjer bi se počutil varno, ljubljeno in spoštovano. Nataša Hanuna, sodelavka Karitas, zgodovinarka in šolska ter družinska mediatorka
“To je prostor varnega zavetja, kamor se lahko vedno vrnem in je mesto, kjer sta mene in moje 3 sestre starša naučila ljubiti, biti dobra in ne nazadnje mesto, kjer sem ljubljena. Je okolica lepih spominov, vragolij “ušpičenih” s sestrami in posledično skrivanje pred staro mamo, ker smo bile preživahne . Vendar pa je dom tudi vsako mesto, ko imam ob sebi prijatelje pred katerimi sem lahko to kar sem in se ne potrebujem pretvarjati, da sem nekdo kar nisem. Dom je tam, kjer se lahko umirim, pozabim skrbi in preprosto živim. Je občutek varnosti, blagoslova in hvaležnosti za vsakega in vse, kar imam.« Bernarda Nagode, prostovoljka SKAMa
»Dom zame ne pomeni neke hiše, stanovanja. Zame je nekaj kjer se počutiš sprejetega in sproščenega. Moj dom je med družino in prijatelji, kjer se ti ni treba pretvarjati, ker te že itak predobro poznajo. Moj dom je bilo igrišče za gasilnim domom v Beričevem, ko smo ko smo bili še v osnovni šoli. Cele dneve smo preživljali v igranju nogometa. Za Savo smo delali bunkerje in jih opremljali kot svoje hiše. To danes edino obžalujem, ker imamo vsi neke službe, ter se le redko še vsi vidimo. Ampak spomini so lepi.« Klemen Runtas, prostovoljec Karitas na Počitnicah Biserov
»Že kot majhno so me starši večkrat oklicali za nomada. Zakaj? Samo, da sem imela priložnost, sem si želela spati pri prijateljih, iti na počitnice, v kolonijo, spoznavati nove ljudi.
Doma nas ni malo, sigurno sem se tudi od tu naučila življenja v večji skupini, v “konstantno biti z nekom”.
Dom so mi ljudje. So prijatelji, prijetne osebe, ki jih spoznaš na taboru, faksu, izmenjavi. Zamenjala bi lahko več hiš, mest, celo držav. Vendar pa se brez prijateljev, brez ljudi ki jih spoznam tam brez dvoma ne bi počutila doma. Ni mi boljšega občutka kot to, da grem po svetu, spoznavam državo, njeno kulturo in ljudi. In da od tam odidem z novimi prijatelji! Da se tja lahko večkrat vrnem in da me bo tam čakal “dom”. Drugi, tretji, ni važno. Ni pomembno ne kakšen je, ne kje, ne v kakšnem stanju, temveč kdo je tam.« Nataša Patricia Brand, prostovoljka Karitas na Počitnicah Biserov
»Že vse od malih nog živim v prijetni mali vasici pod Krvavcem, kjer je moj dom za katerega sem neizmerno hvaležna… Dom, kjer čutim toplino, sprejetost, odprtost, preprostost, veselje… Dom, kjer se skupaj veselimo, spijemo kavico, klepetamo, se smejimo, jočemo,… tako v krogu družine, kot tudi v krogu sorodnikov, sosedov, prijateljev in znancev. Hvaležna sem, da so me starši naučili vrednot, ki so še posebej pomembne za prijeten dom… Hvaležna sem tudi za sestro in brata, s katerima smo zelo povezani, sodelujemo pri delu ter včasih tudi kakšno ušpičimo ? Pa tudi za to, da sem se naučila sobivati s starimi starši, ki so mi kot majhni deklici veliko pomagali, ko pa sem odrasla pa sem to dobroto vrnila in tudi jaz pomagala. Vesela sem, ker imam dom v prelepi vasici, kjer smo tudi s sovaščani zelo povezani, si pomagamo, se družimo… Ravno zadnjič, ko sem hitela, da sem še pred nevihto pospravila slamnate bale, me je presenetil sosed, ki je brez besed in prošnje prišel ter mi pomagal. Res je lepo, ko veš, da se na soseda lahko vedno obrneš.
Dom je tam, kjer imaš srce ?… kjer si sprejet ne glede na to kakšne volje prideš domov ? kjer je veselje, ljubezen, pogovor, smeh, sočutje, dobra energija in še mnogo več…
Moj dom je v poletnih mesecih tudi v Portorožu, kjer se srečujem z malimi in velikimi Biseri… vsak izmed otrok, mladostnikov in animatorjev je del mozaika v mojem življenju… Biserčki smo kot ena velika družina, kjer smo sprejeti, veseli, razigrani,… ne glede na to kakšna je naša zgodovina…« Andreja Urh, sodelavka Slovenske karitas
»Hvaležna in srečna sem, da imam dom.? :) Že starša sta mi z zgledom kazala, da je dom veselje, toplina, iskreni odnosi, pogovori …, kamor se rada vračam. Dom je poln lepih trenutkov, iskrenih ljudi, časa za delo in veselje ter tudi kakšne solze žalosti Predvsem pa preprostost, kjer je na prvem mestu človek – ati, mami, brat, sestra, prijatelji, sorodniki, sosednje… Miza pa vse nas še povezuje :)
Sedaj z možem skupaj gradiva dom za najina fanta in želiva si to bogastvo, vrednote od doma graditi tudi v najinem domu, najini družini. Vedno je lepo, ko lahko prestopimo prag našega doma in že čakaš na prvi objem, veselje, prve besede, tekanje, skupni obed … in ko si lahko preprosto to kar si.« Mojca Kepic, sodelavka Slovenske karitas
»Med odraščanjem sva se z mamo velikokrat selila. Težko bi preštel kolikokrat, vendar gotovo več kot 15 krat. Kamorkoli sva prišla je tisti prostor kmalu postal dom. Ne zaradi prostora samega, temveč zato, ker sva imela srečo, da sva spoznala dobre in srčne ljudi in ker sva imela drug drugega. Nekega dne sva se v večernih urah vračala v stanovanje, v katerem sva sicer bivala na črno. Ugotovila sva, da je ključavnica zamenjana. Gospa, ki nama je oddajala stanovanje se je pač odločila, da matere z otrokom tam ne želi več. V trenutku sva ostala brez doma, samo z oblačili ki sva jih imela na sebi in starim jugom, v katerem sva tisto noč prespala. Naslednji dan naju je k sebi vzela soseda, katero sva komajda poznala. Čeprav sva bila pri njej samo nekaj dni, je bil to eden najlepših domov kar sem jih kdaj imel. Vzela naju je v največji stiski, brez vprašanj in brez očitkov.
Kaj je dom? Dom je sprejemanje, toplina, objem sorodnika, ki ga že dolgo nisi videl, stisk dlani ljubljene osebe, veselje ob skupnih uspehih in žalost ob porazih in težavah, objem premirja po brezzveznem prepiru, brezskrbno ležanje v travi, pa pogovor ob jutranji kavi po prekrokani noči. Vse to in še več je dom. Dom je edinstven in nezamenljiv. Dom smo ljudje.« Luka Oven, sodelavec Slovenske karitas
»Danes sem upokojenka Imam vrt, na katerem je veliko dela. Čeprav je delo večkrat zelo težko, uživam in se utrujena ter zadovoljna vrnem v svoj dom. Tu me nihče več ne čaka, vendar kljub temu se v njem pogrejem, ko je zunaj mraz in ohladim, ko je vroče.
V njem so moji spomini, moj mir pa tudi veselje in sreča.
Želim, da bi naša mladina našla dostojno zaposlitev, ki bi z zaslužkom lahko normalno živela.
Moja želja je tudi, da bi begunci, ki sedaj bežijo s svojih domov lahko ostali v svoji domovini, ki jo sedaj uničujejo sile v imenu finančnih interesov bogate svetovne manjšine.« Jola Matič, upokojena vzgojiteljica; Gorenjka, ki se je zaradi dela in ljubezni preselila na Primorsko
»Rodil sem se kot Pobrežanar, ki so ga v rani mladosti preselili na Tezno, odraščal kot Mariborčan, se došolal v Ljubljani, delal kot “gastarbajter” v Luzernu in še kje po svetu ter se z družino ustalil v Postojni – a dom je bil zmeraj na enakem mestu: v srcih ljudi, ki si prizadevajo za skupno dobro, v nasmehu ljudi, ki živijo aktivno državljanstvo, v gostoljubnosti ljudi, ki z nasmehom in srčno odprejo svoje domove drugim, v družini, ki je ljubezen in skrb.
Zato je danes moja želja, da, kjerkoli smo doma, okrepimo svoje delo za vključujočo in odgovorno družbo, domovino aktivnih državljank in državljanov.« Albin Keuc, direktor platforme SLOGA, nacionalne platforme za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč.
»Odraščala sem v mali vasici v Sloveniji, se konec najstniških let preselila v London za eno leto, potovala naslednje 3 leta in sedaj sem globoko zasidrana v Angliji.
Za mene je dom tam, kjer je ljubezen, kjer je srce in kjer se počutim svobodno in mirno. Pomembne so prijazne besede, nasmeh, sproščenost in sreča.« Kvina Smith, Slovenka, ki si je družino ustvarila v Londonu.
»Dom je zame kraj varnega zavetja, ker se počutim domače in sproščeno. Prvega nisem izbral sam, v drugem pa sem pristal po naključju, a lahko rečem, da sem imel veliko sreče, saj sta mi oba vedno nudila vse tisto, kar sem potreboval. Včasih pa gledam na dom kot na celoten planet Zemlja.
Širši pogled na naš skupni dom mi omogoča, da lažje premagujem ovire in meje na svoji poti. Lepo bi bilo, da bi vsak človek našel kraj, o katerem bi s ponosom dejal: Tu je moj dom, tu sem srečen.« Rok Stenko, Slovenec ki že več let živi in dela v Avstriji
“Življenje je proces iskanja resničnega doma v nas. Ko se podamo na neznano in negotovo pot, po kateri nas vodi življenje, je včasih potrebno zapustiti kraje in ljudi, za katere smo mislil, da so nas dom. Resnični dom v naju izkušava kot brezčasno, mirno stanje popolnega sprejemanja. Kadar sva v stiku s seboj, se počutiva doma, kjerkoli sva.” Hai Ottenheim in Mateja Hana Hočevar, avtorja pravljice Zmajeva deklica, Ko pokliče zmaj…
“Ljubljana je moj drugi dom. Že 15 let skoraj vsak dan tu preživim dobršen del dneva. Poleg ekonomske baze zame pomeni tudi okolje, kjer se počutim morda še najbolj urbano in svobodno v celi Sloveniji. Fajn je tu. Večina mojih znancev in znank je v Lj, a vseeno sem srečen, da je moj dom nekje drugje, izven. Tako uživam v najlepšem obeh svetov. Me moti? Nope. Bogati me.” Simon Šketa, bloger
“Ste se kdaj vprašali, kaj je dom? Zame dom ni kraj … je občutek. Pri njem je čarobno to, da se počutim dobro, ko odidem in še bolje, ko se vrnem.
Hiša je izdelana iz opeke in grede, dom pa je narejen iz upanj in sanj. Moj dom je tam, kjer živi ljubezen, kjer se ustvarijo spomini, kjer so prijatelji vedno dobrodošli in kjer se smeh nikoli ne konča.
Moj dom je danes lahko v samotni hiši ob morju, jutri na vrhovih Kamniško-Savinjskih alp, pojutrišnjem pa morda v Parizu.« Anja Cajhen, glavna in odgovorna urednica Style.Over.Net
“Moj dom je prostor, v katerem se počutim sproščeno, prostor, kjer sem v stiku s seboj in naravo. Z veseljem se vsak dan vračam domov. Moj dom je prostor, kjer si nabiram novih moči in energije za obveznosti, ki me čakajo. Moj dom je moje varno zatočišče, kjer se počutim varno. Nudi mi toplino, mir, srečo, zadovoljstvo, ljubezen.” Nataša Sorko, Društvo Žarek Upanja
“Moj dom je prostor, v katerem se počutim sproščeno in svobodno s svojo družino. Ko sem na primer službeno daleč stran, hrepenim po domu in domovini in sem vesel, da se lahko vedno vrnem domov. Smilijo se mi ljudje, ki nimajo svojega doma, oziroma ga morajo zaradi nepredvidljivih okoliščin zapustiti. Neprecenljiv je občutek, ko pred domačo hišo zagledaš vrtnega palčka Bimba in ko zagrizeš v jabolko iz domače jablane. Čeprav je jabolko včasih malo kislo, je tvoj domač sadež in veš, da domače pomeni tudi zdravo. Želim, da bi moji otroci našli zaposlitev blizu doma, kar pa pomeni tudi znotraj Evropske Unije, ki je v nekem smislu tudi naša širša mati domovina.« Miha Deželak, radijski voditelj
“Je prostor prave svetlobe, kjer vedno diši, tudi, če te ni, več dni. Je baza, kamor se rad vračaš. Če bi stene znale govoriti, bi se tam, kjer je dom, pisale velike zgodbe. Je prostor, kjer se počutiš mirno in varno.?Moj dom je tam, kjer so slike v albumih in kjer se lahko pogovarjamo, se spomniš …” Anja Vogrič, urednica Potovanje.Over.Net
»Dom so meni ljubi ljudje, so kraji v katerih sem živel / živim, so spomini, … Želim si, da bi vsi ljudje v Sloveniji in po svetu imeli topel dom, da bi tam lahko živeli v dostojanstvu.« Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske karitas
»V dom poln topline me je v zgodnjem mladostnem obdobju ponesla ljubezen. V novem kraju sva si z možem ustvarila skupni dom. Skupni dom gradiva vsak dan, z odprtim pogovorom in sprejetostjo, zaupanjem, poslušanjem in s hvaležnostjo za vsak preživet zdrav dan v domačem okolju.« Jana Flajs, sodelavka Slovenske karitas
Kje vse smo mi doma ….
… povsod, le čas in kraji so različni …
Ne vem, zakaj oko se meni orosi, ko spomin se v mojem srcu obudi,
na tiste srečne in brezskrbne otroške dni …
Na dom, na rodni kraj, kjer naše je otroštvo ostalo!
Na varnost in ljubezen staršev,
na večere res prijetne, ko ob radiu smo posedeli in si tudi kaj zapeli …
Bilo je skromno, a lepo!
Še čas je tekel počasneje, kot sedaj …
Ja, tam je bil naš dom!
A otroštvo res prehitro nam preraste v mladost igrivo,
ki išče si ljubezen pravo … in ko najde jo, se sreča neizmerna
s poroko prav lahko zaključi.
Takrat si človek novi dom ustvari, dom ki dušo potrebuje, da
se toplina v njem začuti … zato potrebno je, da smo hvaležni,
bolj strpni in predvsem ljubeči!
Naš dom je tam, kjer se počutimo prijetno, kjer so besede res iskrene
in kjer smeh se širi vsepovsod …
Ja, to je čas, ko srečni si ponavljamo, da tu smo mi doma,
da to je tisti pravi dom!
A ko duša zaboli in nemirno naše je srce, takrat želimo si oditi,
oditi tja na sveti kraj in se z molitvijo predati,
v veri in upanju, da bog nas sliši!
Tudi tu smo mi doma, saj vera spremlja nas povsod, kjer Jezus vabi nas!
A ko leta pozna pridejo, korak počasi se ustavlja, vse počasneje
se odvija in še bolezen pride, ki prav nerada spet odide …
Dom naš kar naenkrat je v breme nam postal, marsikaj bi radi še storili,
si vrt zeleni ohranili in se rožam posvetili …
A kaj, ko sklepi naši mladost so svojo izgubili in vsaka nam stopnica je odveč …
In tako se v letih poznih kaj rado spet zgodi, da novi dom dobimo mi …
Je tok življenja res drugačen, a vendar si lahko olajšamo stvari,
da tudi tu lahko si najdemo kotiček svoj; ki pravimo mu »domek moj«
Povsod smo mi doma, le čas in kraji so različni,
a z ljudmi, ki so nam blizu in z ljudmi, ki so prijazni
povsod nam je lahko lepo!
Ko smo v planinah naših lepih, spet drugič, ko odpeljemo se tja na morje,
ali v doline lepe z jezeri se mi podamo, počutimo se res domače!
Začutimo pripadnost domovini naši, ki z lepotami nas vsepovsod obdaja
tn s ponosom spet in spet si mi priznamo – ja, tu smo mi doma!
In ko življenje naše se konča, takrat nam lučka večna zagori,
takrat vse se umiri in v večnosti svoj dom dobimo mi!
Milena Stare
Projekt je sofinanciran s strani programa Evropske Unije za Globalno učenje in ozaveščanje javnosti (DEAR) ter Ministrstva za zunanje zadeve RS. Mnenja izražena v besedilu ne predstavljajo mnenja Slovenske karitas in ne predstavljajo uradnega stališča EU in Vlade RS. Več informacij o programu DEAR najdete na tej strani. Več o projektu >
