»Kako je to mogoče, da zaupam tujcem, so bili presenečeni sosedje in znanci. Tudi jaz jim nisem, a sem ugotovila, da je človek človek in da je človekovo srce tisti prostor, kjer se rojeva dobro in slabo in ni povezano z narodnostjo, barvo kože ali koreninami. Včasih nam je lahko bolj tuj človek, s katerim živimo v istem kraju, gospodinjstvu ali delamo skupaj. V njihovih lažeh, neiskrenosti se poraja tujost,« je skupaj z nami razmišljala Saša Žle. Vabljeni k prebiranju.
Po pogovoru sem uvidela, da bi morala na tečaj angleščine, ki bi moje znanje angleškega jezika osvežil in izpopolnil. Sama sebi in njej pa sem tudi priznala, da s strahom, dvomi in pomisleki sprejemam teme glede tujcev, migrantov, njihovem priseljevanju v našo deželo … Kako pa bi moj odnos z njimi v živo potekal, si pa niti predstavljati nisem znala …Skratka, moj odnos do tujcev je bil ovit v kopreno dvoma, strahu in nezaupanja … Zaradi pomanjkanja znanj na področju računovodstva sva se odločili, da se bo spomnila name prihodnjič, ko bodo imeli na razpolago delovno mesto, ki bo bolj v dotiku z ljudmi in manj z računalnikom …
In tako sem ostala tam, kjer sem … v gostinstvu … vprašujoč Gospoda, zaaakaaaaj???
Kmalu po tistem smo v našo enoto dobili prvega tujca. Firma se je odprla tujemu trgu dela in začela sprejemati vedno več tujcev v svojo sredo. Prvi Alžirec, drugi Arabec, tretji Makedonec, četrti Bangladeševec … Kar nekaj jih je že prišlo pa tudi odšlo … Zdaj je angleščina postala del mojega delovnega vsakdana, saj jih večina ne govori slovenščine … prav tako pada zastor strahu pred tujci … Iz dneva v dan bolj … V interakciji z njimi, v vsakodnevnih odnosih sem začela nekaterim od teh bolj zaupati kot Slovencem …
Pravzaprav sem enako gledala na novo prihajajoče zaposlene kot prej, pa naj bo tujec ali domačin … Vsak novo zaposleni zahteva trud, voljo in energije naučiti ga postopkov, delovnih procesov, ki so del našega uspešnega dela … Naučiti ga pravil, da vsi delujemo po istem principu in ne prihaja do kaosa iz ene v drugo izmeno … Poleg tega pa moraš oz. se sprašuješ ali je vsak novi kot oseba dovolj dober za naš kolektiv. Se pravi, kakšen je po karakterju, ali upošteva navodila, ali zna sodelovati z ostalimi zaposlenimi ali tega ni zmožen in ali je dejansko zaupanja vreden …
Ker ne ločujem ljudi po nacijah, sem to avtomatsko delala pri vseh enako; Alžircu ali Fužincu, Bangladeševcu ali Dolenjcu … Ne le jaz, marveč tudi ostali šefi so ugotovili, da je s tujci marsikdaj manj težav. Verjetno zato, ker si upajo manj pametovanja in ugovarjanja v tuji deželi. Po drugi strani imajo pa veliko več spoštovanja do nadrejenih oz. do oseb kot takšnih. Pri teh tujcih se poznajo še posledice bolj avtoritarne vzgoje, ki je prevevala veliko več spoštljivega odnosa do staršev, soljudi, starejših kot pa ta naša zahodna vzgoja, ki bolj ali manj vzgaja narcisoide, ki vidijo le sebe in svoje potrebe, drugega pa vedno težje …
Ko sem o tem včasih govorila s kakim znancem ali sosedom, so bili vsi presenečeni, da zaupam tujcem.
Kako je to mogoče? Pa vendar, človek je človek. Človekovo srce je prostor, kjer se rojeva dobro in slabo. Ne pa narodnost, barva kože, korenine itd … Ko sem sama o tem premišljevala, pa tudi o besedi tujec, sem spričo nekaterih razočaranj nad soljudmi, ugotovila, da moje srce zaznava kot tujca tistega, ki je tuj mojemu srcu. Kot tujca sem začutila sokrajanko vedno nasmejoč se, potem pa s svojim delovanjem pokaže, kako daleč je njeno srce od tega nasmeha na obrazu. Kot tujca sem začutila človeka, ki me pozna, pa vendar me ne pozna, ko dvomi vame glede nekaterih stvari in mi ne zaupa … S tujcem lahko živiš celo v istem gospodinjstvu, v istem kraju, z njim lahko delaš skupaj, ko ugotoviš njegove skrite zle namere … In ugotoviš, da ga sploh ne poznaš … V njegovi laži, neiskrenosti se poraja tujost …
Pravzaprav je tujec vsak, ki ne verjame vate, kljub vsem trudu…, ki ne verjame v dobro tvojega bitja. Bog v vsakega od nas verjame. Zanj smo najprej njegovi ljubljeni otroci. In kot ti dobri. Vsak človek je dober. Bistvo je dobro. Bistvo ni greh. Naše bistvo je Božje, saj smo od Njega ustvarjeni, smo Njegov sad. Nismo slučaj, ampak oseba, ki jo Bog dobro pozna. Stkal nas je …(Ps 139) In kot starš ima zelo rad svojega otroka. Ga vidi kot dobrega, najlepšega … Bog nas najprej vidi kot njegove ljubljene otroke, šele nato in po mnogih opozorilih in možnostih, postane sodnik …. Še vedno prežet z usmiljenim in ljubečim pogledom na nas. (Izgubljeni Sin)
Sedaj sta ostala Alžirec in Bangladeševec … Oba sta muslimana … A do sedaj nisem vedela, da imamo pravzaprav kar nekaj skupnih pogledov … Spoštovanje rojeva spoštovanje. Sedaj se skupaj borimo za dobro in pošteno v naši firmi. V tem boju z Dolenjcem nisva sama.
Če vam takole priznam, še v življenju nismo bili tako dobra ekipa kot smo sedaj … Ekipa, ki se nasmeji in tudi razkuri ko je treba, in predvsem pa drži skupaj ob danih preizkušnjah. Nemalokrat doživim osrečujoč trenutek, napajajoč iz biti deležna tuje kulture, navad, jezika … Sama imam že dolgo željo po popotovanjih, po spoznavanju različnega sveta, a zaradi različnih vzrokov tega še nisem uresničila. Se mi pa del želje uresničuje vsak dan, ko sem del te pestrosti in tudi ko mi Bangladeševec v pozdrav odvrne In shallah … Kar pomeni, se vidimo, če Bog da … Lahko smo razvezani, lahko pa smo tudi povezani … Zunanjih ovir ni, so le notranje …
Še enkrat, srce je tisto, ki nas dela prijatelje ali tujce … kot je že Jezus govoril in govori … Niso zunanji obredi, različne vere, nacije, spol, … tiste, ki rojevajo manj in bolj dobre ljudi, pač pa edino človekovo srce. Le to je izvor vsega dobrega in hudega na tem svetu.
Morda kot jaz s strahom pristopate k tujim državljanom, a vseeno jim dajte možnost in jih glejte kot človeka, sebi enakega … S strahovi, sanjami, vero, mnenjem, ljubeznijo in bojem za upanje v boljši jutri … Amen.
Zapisala: Saša Žle