Po rodu Slovenec, rojen v Argentini. Doma so govorili slovensko, v šoli špansko. V Argentini je bil njegov dom 40 let, v Sloveniji 30. Kako bo naprej? Kdo ve? Preberite njegovo zgodbo, ki jo je zapisala Ksenja Hočevar.
»Včasih je treba pošteno tvegat, da si nato pošteno srečen.«
Marko Fink
»Včasih je treba pošteno tvegat, da si nato pošteno srečen,« pravi svetovno znani basbaritonist Marko Fink, ki je pred tridesetimi leti »pošteno tvegal«.
Pustil je udobno in pomembno službo profesorja na agronomski fakulteti buenosaireške univerze in sprejel ponudbo salzburškega deželnega gledališča, da v Mozartovem letu odpoje tri glavne vloge: Figara, Leporella in Don Alfonza.
Do takrat ni imel operne izkušnje, tudi uradnega spričevala kakšne pevske ustanove ne. Imel pa je čudovit glas in tako rekoč štiridesetletno povezanost z glasbo. Finkova družina – oče in mama sta se po vojni z reko beguncev podala na Koroško. Iz taborišča v Vetrinju sta po štirih letih (leta 1949) emigrirala v Argentino, ki je slovela po lepem slovenskem petju v deželi pod Južnim križem.
»Kamor mi seže spomin, zmeraj sem pel. Doma smo vsi peli. S petjem so nam starši približali domovino,« večkrat pove.
V Mozartovo mesto se je Marko preselil z ženo Kristino in edinko Cecilijo leta 1990, po štirih letih, ko se mu je iztekla pogodba in ko je glas o basbaritonistu slovenskega rodu obšel Evropo in svet, se je preselil »domov«, v deželo, kjer so se rodili njegovi starši.
V Slovenijo – dom so si zgradili v župniji Polica pri Grosupljem
Po uspešnih nastopih v Salzburgu je dobival ponudbe za sodelovanje od vrhunskih dirigentov in ravnateljev svetovnih opernih hiš. Vseh vlog ne šteje. Pravi pa, je pa v tridesetih letih poustvaril največje koncertne in operne vloge, v šestih jezikih, ki jih govori, pa posnel prek 60 plošč.
S sestro Bernardo Fink sta pred leti posnela zgoščenko slovenskih samospevov in jih izdala pri svetovno znani francoski založbi Harmonia Mundi in tako slovensko pesem predstavila svetu.
Njegov glas je bolj poznan v tujini kot doma, dvakrat sta bila s sestro nominirana za grammyja, opazili pa so ju tudi Slovenci, leta 2014 sta prejela nagrado Prešernovega sklada.
»Kot umetnik imam čudovito poslanstvo: posredujem lepoto. Vsak človek hrepeni po njej, umetnik pa jo prebuja. Kot umetnik dopuščam, da glasba pride tudi do src tistih, ki morda niso mojega mišljenja. Umetnikove besede bi morale seči v vsako srce, mi smo ljudje slutnje,« je povedal v intervjuju za Družino.
Z vprašanjem, ali je bolj Slovenec ali bolj Argentinec, si Marko Fink ne greni življenja.
»Po rodu sem Slovenec, rojen pa sem v Argentini. Doma smo govorili slovensko, v šoli špansko. Starši so nas spodbujali k učenju slovenščine, v sobi je visel slovenski zemljevid, v kotu smo imeli bogkov kot. V Argentini je bil moj dom 40 let, v Sloveniji trideset.«
A od zadnjih treh desetletij je vsaj polovico časa preživel v tujini, na največjih svetovnih koncertnih in opernih odrih.
Zapisala: Ksenja Hočevar
Foto: Tatjana Splichal
Zgodba je nastala v okviru projekta MIND.