Predstavitev programa Domačija

Program Domačija je namenjen mladim ljudem, ki so se odločili, da bodo spremenili svoj dosedanji življenjski slog z namenom iskanja aktivnejšega načina življenja. Mladim, ki želijo pridobiti na dobrih delovnih navadah, pozitivnem razmišljanju s ciljem, da bi bolje in intenzivneje zaživeli odgovornejše in samostojnejše življenje.

Program obravnava mlade, ki ne sodijo v druge že poznane in organizirane oblike pomoči, kot so psihiatrične ustanove, komune in druge ustanove za zdravljenje zasvojenosti, vendar pa se tudi sami ali pa ob pomoči družine ter ambulantnih in svetovalnih oblik ne zmorejo rešiti iz težav.

Program je namenjen polnoletnim mladim ljudem obeh spolov. V pripravi (za leto 2012) pa je tudi program za starejše mladoletnike, ki se ga bodo lahko udeležili le ob soglasju staršev oz. njihovih skrbnikov.

Vključitev oz. vstop in izstop v program sta prostovoljna. Uporabnik bo pred vključitvijo v program seznanjen z vsebino Programa Domačija in s Pravili za bivanje v njem.

Osnovni program traja tri mesece. Celoten program traja tri leta. V posebnih primerih se ga lahko skrajša oz. podaljša.

Program je organiziran v manjši terapevtski skupini – skupnosti (šestčlanski). Člani so za čas bivanja v njem sooblikovalci medsebojnih odnosov s podporo zunanjih in notranjih strokovnih delavcev po načelu subsidiarnosti. Udeleženec programa je nagovorjen na celovitem področju razvoja (na telesnem, duševnem, socialnem in duhovnem).

Program udeležencu nudi oporo, da zaživi polnejše in plodnejše življenje, da opusti slabe navade in razvade iz preteklosti ter si privzgoji dobre delovne navade, pozitivno samopodobo in pozitivno naravnanost, empatijo, ter vključevanje v dobrodelne akcije.

Program Domačija temelji na principu visokega standarda oz. visokega praga, ki ima v prvi vrsti cilj motivirati kandidata za vstop v program, da si postavi visoke pa vendar uresničljive cilje, ki mu bodo po končanju programa omogočali samostojnejše in kvalitetnejše življenje.

Temeljni cilj programa je usposobiti mladega človeka – iskalca bivanjskega smisla za čim samostojnejše življenje z motivacijo po spremembi dosedanjega načina življenja ob poglobljeni analizi in avtorefleksiji, da bo sposoben sprejemati odgovornost za svoja ravnanja.

V skupnosti se uporabnik spozna in si poišče svojo lastno vlogo v njej, sprejme odločitev o lastnem življenju in temeljnih življenjskih vrednotah, utrjuje izbire in posreduje svoje izkušnje naprej, vzpostavlja bolj uravnoteženi stil življenja (8 ur »fizičnega« dela – dela za preživetje in samooskrbo domačije prepletenih z 8 ur »dela na sebi« in 8 ur počitka.

Poti do uresničitve ciljev:

 oblikovanje identitete in samopodobe (spoznavanje samega sebe, spoznavanje lastne vrednosti, sprejemanje samega sebe in biti sam s seboj zadovoljen),

 zmožnost prepoznavanja in spoprijemanja s konflikti ter reševanje konfliktov (ne samo skrb zase in ljubezen do sebe, ampak razumevanje potreb drugega, skupnega življenja),

 predelovanje težkih in bolečih življenjskih izkušenj iz družine, otroštva (zavedanje in odgovornost za lastno čustveno ravnotežje),

 izbira vrednot in najdenje življenjskega smisla (oblikovanje vrednot in smisla življenja zagotavlja in preprečuje ponovno povrnitev k »izgubljenosti – izključenosti«),

 oblikovanje delovnih navad, ko uporabnik spoznava svoje sposobnosti, pomen dela, poštenega in marljivega odnosa do dobrin in orodja in koristno uporabljenega časa,

 razvoj socialnih veščin in komunikacijskih sposobnosti (velikega pomena je postavljanje lastnih meja in s tem oblikovanje volje in vztrajnosti),

 graditev poštenih odnosov v skupnosti, ki razvijajo medsebojno zaupanje, odgovornost in občutek skrbi za drugega – razvijanje altruizma,

 graditev novega odnosa s starši oziroma domačimi (socialno urejanje v skupnosti je priložnost za celotno družino, da vzpostavi kvalitetnejše odnose).

Cilji so oblikovani tako, da jih posameznik v skupnosti postopno uresničuje. Ti cilji so postavljeni za vsakega posameznika individualno in bodo sproti preverjani. Določeni cilji so nadgradnja predhodnim ciljem, zato jih je nemogoče uresničiti, če prej nismo uresničeni predhodni. Zato so cilji vsake naslednje faze nadgradnja in poglobitev ciljev predhodne faze.

Ciljna skupina uporabnikov:

Prednost za sprejem v program Domačija imajo:

– Mladi, ki so se znašli v kakršnikoli hudi osebni stiski ali v težkem konfliktu z družino, in pri tem nimajo pomoči in opore v svoji družini, sami pa se tudi ne znajdejo in si ne zmorejo urediti življenja.

– Mladi, ki so doživeli različna razočaranja, ob resnejših neuspehih (v šoli, službi…) in ne zmorejo najti zase ustrezne poti v življenje.

– Mladi, ki se soočajo z nekimi dalj časa trajajočimi depresivnimi težavami, ki jim obstoječa (psihiatrična, psihoterapevtska pomoč) ne zadošča, vendar ne sodijo v psihiatrično hospitalno zdravljenje).

– Mladi z drugačnimi osebnostnimi motnjami, pri katerih psihiatrično zdravljenje ni učinkovito, pod pogojem, da so zmožni in pripravljeni vključiti se v tak program.

– Mladi v eksistencialnih stiskah in krizah, brez življenjskih ciljev, ki iščejo smisel življenja.

Program omogoča bivanje na Domačiji okrog šestim uporabnikom hkrati. Od devet do trinajstim kandidatom za sprejem pa bo omogočena priprava na sprejem v domačem okolju pri svojih svetovalcih oz. pri članih terapevtskega tima Domačije.

Vsak uporabnik dnevno osem ur dela oz. je vključen v t.i. »delovno terapijo«, osem ur v osebno delo na sebi in osem ur počitka.

Pogoji za vključitev

Vključitev oz. vstop in izstop v program sta prostovoljna. Pogoj za vključitev kandidata za program je zadostna stopnja njegove motivacije in sprejemanje vsebine programa in pravil za bivanje v programu.

Pri vstopu in vključitvi kandidatov v program sledimo osnovnim človekovim pravicam, pravici posameznika skladno z ustavo RS, principom doktrine strokovnega dela (socialno delo, pedagogika, psihologija, psihiatrija, antropologija, filozofija…) in dobrodelni filozofiji Karitas. Zato želimo vsakemu ponuditi, mu omogočiti in zagotoviti možnost spreminjanja samega sebe in dela na samem sebi. Zato vstopa ne pogojujemo z barvo kože, ne z nacionalno pripadnostjo, osebnim prepričanjem, socialnim statusom, spolom, urejenim državljanstvom, ne z zdravstvenim stanjem ali izobrazbo… Možnost vključitve v program je odprta vsakomur, ki si to želi in potrebuje.

Zadovoljevanje potreb uporabnikov in okolice

Potrebe uporabnika pri reševanju svoje problematike zadovoljuje program s celostno strokovno obravnavo. Vsak posamezni uporabnik ima z vključitvijo priložnost za spremembo in izboljšanje svojega dosedanjega načina življenja.

Vključevanje skupnosti na lokalni ravni se je začelo že ob snovanju programa Domačija. Na ponudbo Občine Razkrižje, aprila 2009, smo se na Škofijski karitas Murska Sobota odzvali s pripravo programa. Občina ves čas soustvarja pogoje za bivanje na Domačiji. Občina kot partnerica

daje svoje premoženje Rumičeve domačije v najem oz. je partnerica programa Domačije. Ljudje iz okolice se pozitivno odzivajo na program Domačije s svojo ponudbo za sodelovanje. Občani pričakujejo, da bo občina bistveno pridobila na kvaliteti življenja in prepoznavnosti.

Način ugotavljanja potreb uporabnikov

Kandidata za program želimo spodbuditi, da sam uvidi v lastno dotedanje življenje, ga ovrednoti in ga motivirati za njegove pozitivne potrebe oz. spremembe. Osnovni principi svetovanja in svetovalnega pogovora so usmerjeni predvsem v opolnomočenje in spodbujanje posameznika, da sam definira svoj problem, svoje videnje izhoda iz tega in da si pridobi naše relevantne izkušnje ter spozna metode dela v sami skupnosti. Osnovni način je individualni pogovor z uporabnikom. Ker pa se posameznik vključuje v življenje celotne skupnosti in s tem prinaša določena vprašanja, se o potrebah posameznika pogovarjamo, dogovarjamo in iščemo konsenz (soglasje in sodelovanje vseh vključenih). Ravno pri iskanju konsenza pa se vsi učimo komunikacijskih veščin, tolerance, razumevanja, potrpežljivosti, skladnosti s skupnimi interesi in potrebami, spoštovanja, strpnosti…

Precej podobno delujemo in ugotavljamo potrebe uporabnika glede njegove družine. Vedno najprej izhajamo iz uporabnikovih osebnih potreb in jih nato usklajujemo s potrebami, pričakovanji, željami in sposobnostjo same družine.

Skupne ugotovitve se morajo jasno zapisati in s tem se natančneje definira pot za dosego in uresničitev teh potreb. Prav tako se določijo konkretne zadolžitve in časovni okviri realizacije. Pozneje pa se spremlja njihovo uresničitev, korigirajo se določeni postopki in prihaja se do skupnih ugotovitev. Poudarek pa je vedno na tem, da se uporabnik nauči opredeliti lastne potrebe, jih kategorizirati (bolj nujne, manj nujne, bolj potrebne in manj potrebne) in da se zaveda, da je zadovoljitev potreb odvisna predvsem od njega samega in njegovega sodelovanja z drugimi.

Gre za osnovna sporočila terapevtskega programa. Gre za oblikovanje točk h katerim je usmerjeno terapevtsko delo posameznega strokovnega delavca. Želimo jasno opredeliti, kaj in kako doseči s posameznim uporabnikom, Oblikovanje posameznih točk poteka na osnovi dobrega »diagnostičnega pogovora« in vzpostavljanje delovnega odnosa, ko želimo pridobiti kar največ informacij o samem uporabniku.

To so osnovni elementi individualnega programa, ki ga skupaj z uporabnikom izoblikujemo in ga skupaj spremljamo in evalviramo – ovrednotimo.

Cilji programa (za uporabnika)

 sprememba dosedanjega načina življenja, razmišljanja in čutenja

 usposobitev uporabnika za samostojnejše in svobodnejše – odgovornejše življenje

 razvoj novih socialnih veščin: postavljanje lastnih meja, samostojnosti, solidarnosti in komunikacij

 zmožnost spoprijemanja – soočenja s konflikti in reševanje ter razumevanje potreb drugega

 soočanje in razčiščevanje s težkimi in bolečimi življenjskimi izkušnjami

 izbiranje vrednot in najdenje življenjskega smisla

 urejen odnos s starši, svojci in oblikovanje socialne mreže

 reintegracija v vsakdanje življenje na kvalitetnejšem nivoju

 vzpostavitev stikov z institucijami, ki se ukvarjajo z mladimi

 usposabljanje prostovoljcev in pridobitev lokalne skupnosti za aktivno sodelovanje

 vzpostavitev stika z uporabniki in jih spodbuditi, informirati ter usmeriti v aktivne načine reševanja problema

 aktivno reševanje problematike in motiviranje za aktivnejše reševanje problemov

 izmenjava izkušenj z okolico, z vrstniki,

 seznanitev in ozaveščanje, obveščanje, informiranje, preventiva

Jožef Kociper