Alojzij Štefan piše o geslu tedna Karitas 2021 in njegovi rdeči niti – srcu, ki sprejema.
SRCE je središče človekove biti. Skupaj z razumom in voljo je sedež človekove duše, kraj čustvovanja, vozlišče odnosov, varuh vrednot, motor ravnanja in prostor sprejemanja v osebno območje. Razlogi za to, da nekoga spustim blizu, da ga začutim, celostno zaznam, prihajajo iz srca. Razumski filtri lahko močno ovirajo ta proces ali pa ga podpirajo. Stiska nagovarja najprej srce, ki potem gleda, razsodi in deluje iz ljubezni.
Srce je domovanje (so)čutenja, ki razumske razloge za sprejemanje drugega utemelji z dostojanstvom, s solidarnostjo, sočutjem in ljubeznijo.
Srce je središče ljubezni in nežnosti. V njem se dogajajo dejanja sprejemanja in dajanja.
Razširjeno srce je podoba za velikodušno sprejemanje drugega. Tudi resničnost. Primer: Življenje sv. Filipa Nerija je polno čudežev, eden izmed njih pa je povezan z njegovim srcem. Nekaj dni pred binkoštmi leta 1544 se mu je prikazala ognjena krogla, ki je vstopila skozi njegova usta in se mu ustalila v prsih; in nenadoma ga je zaobjel nepredstavljiv ogenj ljubezni, ki pa ga ni zmogel prenesti, zato se je vrgel na tla, da bi malce ublažil plamen, ki ga je občutil. Ko si je opomogel, je vstal v nepopisnem veselju. Položil je roko na prsi in na srčni strani začutil za pest veliko oteklino, ki pa ga ni nikoli bolela. Do konca življenja je bil napolnjen z globoko Božjo ljubeznijo in je vedno izžareval nalezljivo veselje. Pozneje so potrdili, da se je njegovo srce od nenadnega vzgiba ljubezni dejansko povečalo. Da bi imelo dovolj prostora za utripanje, sta se mu dve rebri zlomili in oblikovali nekakšen lok. Vse do njegove smrti mu je ob opravljanju duhovnih del srce divje razbijalo.
Lok srca je kot dom, ki sprejema pod streho in nudi mir. To nam je v publikaciji Nič revščine (2011) lepo predstavil prof. dr. V. Potočnik:
»V luči biblične antropologije lahko rečemo, da je temeljni cilj človekovega življenja gotova in mirna polnost življenja (shalom). To je, da ima ime, dom(ovino) in moč. Če te prapotrebe niso izpolnjene, se človek znajde zunaj kroga polnosti življenja, v območju družbene izključenosti, v območju socialne smrti.«
Ko govorimo o srcu, ki sprejema, ne mislimo le na revne in ljudi v stiski, marveč na vse medsebojne odnose, ki jih Frančišek tako preroško zajema v svoji zadnji okrožnici Vsi bratje. Vsi, še posebno sodelavci Karitas, bi jo morali v celoti prebrati!
Teden Karitas
22. – 28. 11. 2021
geslo: SRCE, KI SPREJEMA
24. 11. – dobrodelni koncert Klic dobrote
28. 11. – Nedelja Karitas
Sprejema plemenito srce z oblikovano srčno omiko (cordis formatio), ki je v Karitas, poleg strokovnega pristopa do revnih in ljudi v stiski, nujno potrebna (Benedikt XVI, DCE, #31a).
Srce ni zmožno sprejemati, če otrdi zaradi stisk in nasilja, revščine in izključenosti, zlorabe in zanemarjanja, krivic in zla. Meseno srce postane ledeno oz. kamnito srce. To je hudo!
Pot do srca je SREČANJE. Srečanje odpira srce k sprejemanju. Sprejeti pomeni nekaj z izrazitvijo svoje volje narediti; da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja (SSKJ).
SPREJEMANJE je več od PREJEMANJA ravno zaradi odločitve volje, s katero razum in srce želita in delujeta v dobro drugega. Prejemam drugega. S prejemanjem postaja drugi del mene. Njegovo življenje začne utripati z mojim, postaneta si bližnja. V srcu, ki sprejme drugega, ni več indiferentnosti; sebičnost njuno izginja – raste pa vživljanje in usmiljena ljubezen.
Kaj odpira srce za sprejemanje?
To niso predvsem čustva, čeprav so vstopna točka, ampak so to deli uma, duše in mesa.
Sprejema »srce, ki vidi« in bije (črpa in poganja življenjsko tekočino). Karitas je neposreden, konkreten odgovor na to, kar je treba storiti v neki situaciji. Človek se odzove na pobudo srca, sledi spoznanju in navdihu Duha. Bog, ki je vdihnil človeku dušo, v srcu zbuja sadove ljubezni (dajanje), ki se udejanja v sprejemanju drugega.
Sprejema srce, ki sreča in zaupa. V Kristusu smo popolnoma sprejeti. On se je popolnoma izpraznil, da bi vse sprejel v svoje Srce, ki se ni le razširilo, ampak se je dalo prebosti, da je moglo pritegniti vse v svoje življenje.
Pravega srčnega sprejemanja se lahko naučimo le od Jezusa Kristusa. Samo njegovo Srce, ki je »kralj in središče vseh src«, je popolnoma odprto za sprejemanje. Kot Karitas, nežna, ljubezniva, usmiljena in dobrotna roka njegovega telesa, ki je Cerkev, pomagajmo vsem odpirati srce za sprejemanje drugega v njegovi resničnosti.
Vsi veliki možje in žene, resnični dobrotniki človeštva vseh časov, ki so sprejeli v srce vsakokratne uboge in stiskane, so upodobili svoje srce po Božjem Srcu. Naj nam bodo zgled in priprošnjiki v našem prizadevanju za družbo sprejemanja, za SRCE, KI SPREJEMA.
Piše: Alojzij Štefan
Žarek dobrote, julij 2021