“Joj, kako so dolgi dnevi. Domačih že dolgo ni bilo k meni. Veliko sem sama, veliko skrbi imam. Potrebujem klepet, rada klepetam. Življenje pokaže drug obraz, če te nekdo posluša. Strahovi in negotovost me ubijajo, nekomu moram vse to povedati. Kaj je res v vsej množici informacij? Kdo ima prav? Življenje je zahtevno in težko,” to so besede starejših ljudi, ki so izrazili, da bi se radi pogovarjali.
Korona je ustvarila osamljenost in samoto. Pa ne samo to. Še mnoge druge stiske in izkušnje, ki jih ljudje živijo, so prišle na dan. Časa je na pretek, a ljudje ga različno porabimo. Nekateri v obilju časa razvijejo novo pot v življenju, drugi obtičijo. Čas lahko postane kot prazen prostor, ki pogosto vodi v osamljeno življenje. Tako se v nas prebudi veliko močnih, težkih čustev, ki jim botruje samota, in v nas kriči želja, da bi vse to delili z bližnjimi. Z nekom.
Tako je Slovenska karitas začela aktivnost »Povezani preko telefona«. Odlična ideja! Mladi prostovoljci so pripravljeni in želijo poslušati starejše. V času korone je ta akcija mnogim v pomoč pri sprejemanju življenja in soočanju z osebnimi težavami, ki jih prinaša čas, v katerem smo. Ne gre za to, da bi reševali probleme tistih, ki pokličejo. Gre za to, da bi enostavno bili s človekom, ki je na drugi strani linije, se z njim pogovorili, predvsem pa ga poslušali.
Kdor želi, pokliče in da svojo telefonsko številko, nato ga eden od prostovoljcev pokliče nazaj. Skupina mladih, ki se zbirajo pod imenom »Povezani preko telefona«, z veseljem in navdušenjem pomaga starejšim in vsem, ki želijo, da jih kličejo.
Po končanih pogovorih so navadno reakcije sogovornikov:
»Komaj čakam, da me spet pokličete. Hvala, da ste me poklicali. Po glasu se vas razveselim in vas prepoznam. Joj, kako je zelo lepo, da se pogovarjava. Hvala, da me poslušate. Vsak teden se razveselim vašega klica in mi veliko pomeni.«
Imeti čas za ljudi, ki čutijo potrebo po pogovoru, a nimajo nikogar, ki bi jih poslušal, je čudovita izkušnja. Saj ni vedno enostavno, kajti pogovarjamo se z ljudmi, ki jih ne vidimo v obraz, le po njihovem glasu lahko začutimo njihovo doživljanje. Včasih zmanjka
besed, včasih se ustavi, a se ne ustrašimo. Vse, kar je dobronamerno in narejeno v ljubezni, najde pot in deluje. Stiki nas povezujejo in utrjujejo. Treba je le prebiti led. Naša želja po pogovoru in približevanju ljudem premaga vse težave.
Dogajanje v aktivnosti »Povezani preko telefona« z vidika vključenih prostovoljcev lahko strnem takole:
Vzamemo si čas.
Spodbujamo se, da naše prijatelje po telefonu pokličemo in ostanemo z njimi v povezanosti. Odlično je, da se učimo in vzgajamo k temu, kako resno vzeti odnose z nekom, ki ga ne poznamo prav dobro, je pa vesel našega klepeta in trenutkov, ki jih preživimo skupaj. Vsakega človeka sprejmemo kot dar. Tudi če se v pogovorih zgodbe ponavljajo, jih moramo spoštovati, ceniti in jim dati vsebino. Večkrat ponovljena zgodba pomeni, da je morda še nismo sprejeli in postavili v zakladnico naših zgodb.
Naši sogovorniki so starejši. Njihove zgodbe so prav posebne. Ker je njihov način izražanja in pogovora bolj upočasnjen, se učimo potrpežljivosti in načina, kako se izražajo starejši. Veliko se naučimo iz zgodb starejših ljudi, njihove izpovedi so dragocene.
“Pogovor mi daje veliko za razmišljati o mojem življenju, da znam bolj ceniti to, kar imam“.
(Mateja)
Vzgajamo se za odnos, prijateljstvo.
Ko prvič pokličemo osebo, ki je izrazila željo, da bi se z nami pogovarjala, ne vemo, kdo bo na drugi strani in kako bo pogovor potekal. Učimo se vstopanja v odnos. Učimo se poslušanja, postavljanja pravih vprašanj v pravem času in na pravem mestu. Ker naših prijateljev ne vidimo, je šola poslušanja toliko pomembnejša.
Ton in barva glasu, umirjenost, razdraženost, jeza ali žalost, veselje in še mnoga druga čustva so nam dana, da jih prepoznamo in se preko njih poskušamo vživljati v človeka na drugi strani. Ko vstopamo v pogovor, je nujno, da poslušamo sogovornika in smo pozorni na vse, kar slišimo in zaznamo. Le tako se bo naš pogovor začel in nadaljeval kvalitetno. Domačnost v pogovoru se čuti, ko z našimi prijatelji podelimo tudi osebne izkušnje. Človek, ki ga poslušamo, je na prvem mestu in v danem trenutku smo tukaj samo zanj. V tem je samovzgoja, da si vsak teden vzamem čas in sem ga pripravljen darovati za prijatelja na drugi strani.
Skupaj iščemo in skupaj nosimo bremena.
Naša naloga ni, da poskušamo rešiti probleme in težave, o katerih poslušamo, kljub temu pa v pogovoru vedno pride do trenutkov, ko se težke in naporne stvari začnejo reševati. Imamo druge vrste telefonov za klic v stiski, katerih namen je reševanje problemov posameznikov in reševanje stisk. Pri našem telefonu se veliko bolj ustavljamo ob tem, kaj se v nas dogaja in kako čas, ki rojeva breme sprejemanja, poskušamo zapolniti s pogovorom, druženjem tudi po telefonu.
Sproščen in prijateljski pogovor je vreden veliko več kot prenajedanje ali prekomerno pitje. Iskanje rešitev največkrat ni cilj naših pogovorov, je pa presejanje in opazovanje, kaj se dogaja in kako lahko spremenimo trenutno stanje.
Lahko zapademo v skušnjavo, da bi reševali probleme in stiske bližnjih, a naši pogovori nimajo tega cilja. Vedno znova se zato vračamo k temu, da z bližnjimi preprosto smo in se z njimi pogovarjamo. S tem jim pomagamo, da bo njihov čas v pogovoru postal kvaliteten.
Za to prostovoljstvo sem se odločil, ker sem bil povabljen in se mi je zdelo, da bi lahko nekomu, ki je osamljen, polepšal dan in mu tako malo polepšal stara leta.
(Tine)
Učimo se pogovarjanja.
Zavedamo se, da je pogovor kot pot pri izgradnji odnosa z vsakim posameznim človekom edinstveno dejanje, saj smo ljudje zelo različni in vsak na svoj način izžareva in daje, kar nosi v sebi. To se dogaja v naših odnosih. Prostovoljstvo v aktivnosti »Povezani preko telefona« je odlična priložnost, da se učimo komuniciranja in utrjevanja že danih veščin komunikacije. Ne vemo vsega na področju medsebojnih odnosov, neprestano se moramo učiti. Drug drugemu lahko pomagamo in se drug ob drugem učimo. Ko se prostovoljci našega projekta srečujemo, si podelimo izkušnje in se med seboj tudi potrdimo v delovanju. Upam, da bomo postali dobri prijatelji, kar nam bo zelo pomagalo pri boljši komunikaciji z našimi prijatelji na telefonu.
Veselimo se, ko osrečujemo bližnje.
Občutek je prijeten in doživetja, ko končamo pogovor, so zelo različna. Najlepši je občutek, da smo gospo ali gospoda poslušali, slišali, izmenjali doživetja, bili z njimi. Doživeti, da smo lahko nekomu pomagali, je najlepše. Zgodi se tudi, da je bil naš pogovor raztresen, zaspan. Imamo občutek, da smo težko poslušali. To nas ne sme spraviti v slabo voljo, saj je naša želja, da si vzamemo čas in smo z bližnjimi, močnejša kot pa to, kar smo pričakovali. Moramo se zahvaljevati in se veseliti vsakega pogovora in srečanja. Dobro je, če pobrskamo po spominu, kako je potekal pogovor, in našli bomo mir in veselje ob vsem, kar se je dogajalo. To prostovoljstvo mi veliko pomeni. Ko sem se odločala, kam bi se vključila, sprva nisem vedela, kam. Imela pa sem v glavi, da bi želela delček svojega časa nekomu podariti in mu s tem polepšati dan.
Biti prostovoljka mi daje zelo veliko, me izpolni in zares zaspim s še boljšim občutkom, da sem nekomu nekaj podarila.
(Aja Ana)
Zavedamo se, da se ljudje še vedno bojijo govoriti o stiski. Težko je priznati stisko in osamljenost. Osamljenost in človeška zapuščenost sta ubijalca tako telesnega kot psihičnega zdravja posameznika. Pomagajmo drug drugemu. To ni aktivnost samo za čas korone, to je vsakodnevni kruh. Ljudje smo družabna bitja, potrebujemo odnos, ljubezen. Vsako dobro poslušanje bližnjega nam daje občutek, da smo, da nas ima nekdo rad in nas razume. S tem naše dostojanstvo dobiva podobo.
Živimo svoja življenja tako, da osrečujemo druge in posredno tudi sebe. To je način, da ustvarimo lepši in srečnejši svet.
Oliver Majer, 5. mesto v kategoriji literarnih prispevkov med dijaki, natečaj Za mladost ni ovire, so samo prave izbire
Zapisal: p. Benedikt Lavrih
Fotografija: Pexels
Prvič objavljeno v Žarek dobrote, oktober 2021
Bi želeli redno prebirati Žarek dobrote?
Naročite ga na [email protected] ali na 01/ 300 59 60.