Nadaljevanje iz prejšnje številke. Odlomek iz knjige Viktorja Frankla z naslovom Volja do smisla (Celjska Mohorjeva družba).
Ko govorimo o smislu, moramo vedeti, da je ta relativen.
Da je bivanje negotovo, če ni »močne ideje«, kot je pravil Freud, lepo opiše tudi naslednja misel Alberta Einsteina: »Človek, ki ima svoje življenje za nesmiselno, ni samo nesrečen, ampak je komaj sposoben za življenje.« Preseganje samega sebe je bistvo bivanja. Biti človek pomeni biti usmerjen k nečemu drugemu kakor samemu sebi. Toda biti človek pomeni imeti pred sabo smisel, ki ga je treba izpolniti, in vrednote, ki jih je treba uresničiti. Pomeni živeti na polarnem polju napetosti med resničnostjo in ideali, ki se morajo uresničiti. Človek, ki živi po idealih in vrednotah. Človeško gibanje ni pristno, če človek ne presega samega sebe.
Ko govorimo o smislu, moramo vedeti, da je ta relativen. Lahko bi rekli, da se smisel spreminja; prvič od osebe do osebe in drugič iz dneva v dan, še več, iz ure v uro. V življenju lahko najdeš smisel, če ustvariš delo ali opravljaš dejanja ali izkušaš dobroto, resnico in lepoto, izkušaš naravo in kulturo ali, ne nazadnje, če srečaš kakšno drugo edinstveno bitje prav v edinstvenosti tega človeškega bitja – drugače povedano, če ga ljubiš. Toda najplemenitejše vrednotenje smisla je pridržano tistim, ki so za vse našteto prikrajšani, ki se v težavnem položaju lahko vzdignejo in prerastejo sami sebe. Pomembno je stališče, na katero se postavijo – stališče, ki omogoča, da se njihov težavni položaj spremeni v dosežek, zmagoslavje in junaštvo.
Vedno več pacientov se pritožuje nad tistim, čemur pravijo notranja praznina, zato sem to stanje imenoval bivanjska praznota, ki se zdi, da je posledica naslednjih dejstev: v nasprotju z živaljo nagon človeku ne pove, kaj mora delati, in v nasprotju s preteklimi časi tradicije in vrednote ne povejo, kaj bi moral delati. Pogosto še tega ne vemo, kaj si sami želimo delati. Namesto tega si želimo delati, kar delajo drugi ljudje, ali pa delamo tisto, kar od nas pričakujejo. To se pravi, da postanemo plen konformizma ali totalitarizma – prvi je značilen za Zahod, drugi pa za Vzhod. Bivanjska praznota je pojav, ki narašča in se širi; kar 40 odstotkov
avstrijskih, zahodnonemških in švicarskih študentov pozna bivanjsko prazno, in to iz lastne izkušnje, med ameriškimi študenti pa je takšnih kar 81 odstotkov.
Ko vas glasba prevzame … ali tudi takrat dvomite o smislu svojega življenja?
Nekoč se je z nekim pacientom, ki se mu je pogosto življenje zdelo povsem brez smisla, rad pa je poslušal glasbo, razvil naslednji pogovor: Vprašal sem ga: »Ko vas glasba prevzame do globine vaše biti in vas gane do solz – kar se v nekaterih trenutkih gotovo dogaja –, ali tudi takrat dvomite o smislu svojega življenja, ali pa se v tistih trenutkih sploh nič ne vprašujete o njem?« Odgovoril je: »Takrat mi to vprašanje sploh ne pride na misel.« Izzval sem ga z naslednjo mislijo: »Ampak mar ni pričakovati, da ravno takih trenutkih, ko ste v neposrednem stiku z dokončno lepoto, najdete smisel življenja, ga najdete na čustvenih temeljih, ne da bi ga iskali na razumskih?« V takih trenutkih se ne vprašujemo, ali je življenje smiselno ali ne; ampak če bi se, bi iz globin svojega obstoja lahko samo zmagoslavno zavpili bivanju DA. Čutili bi, da bi bilo življenje vredno življenja, pa čeprav bi živeli samo
za to edinstveno doživetje. Kot učinkovito orodje za brezpogojno vero v brezpogojen smisel bi priporočil spomin na preteklost. V
preteklosti ni nič nepreklicno izgubljenega, ampak je vse nepreklicno spravljeno. Ljudje vidijo samo strnišče minljivosti, spregledajo pa polne kašče preteklosti, v katere so dajali in shranjevali, v katere so spravili svojo žetev.
Prvič objavljeno v Žarek dobrote, april 2021
Preberite tudi 1. del: Bivanjska praznota (1. del)
Bi želeli redno prebirati Žarek dobrote?
Naročite ga na [email protected] ali na 01/ 300 59 60.