Zgodbe otrok alkoholikov so pogosto zavite v skrivnosti in tišino. Mnogi se šele leta kasneje, ko se jim zalomi v življenju, vrnejo k iskanju korenin in vzrokov. Naletijo na boleče trenutke, občutke zapuščenosti, osamljenosti, zavrženosti, strahove, sram in globoke občutne razočaranja. Zaradi tega so ohromljeni in ne glede na zrelost in starost, še vedno iščejo nekaj, kar bi jih izpolnilo. Na koncu se vrnejo v čas otroštva in odkrijejo, da niso bili vidni, ljubljeni in da za njihovo osnovne človekove potrebe ni bilo poskrbljeno. Da bi lahko stopili na pot okrevanja, moramo najprej prepoznati in razumeti, kaj se je sploh zgodilo.
Skozi različne zgodbe ljudi, ki so preživeli dinamiko alkoholne družine, v tem članku prikazujemo značilnosti tihih zlorab, delčkov upanja in primere poti iz bolečine v bolj izpolnjeno življenje.
Sonja Gerič Bevec: moj oče je bil žalosten alkoholik
Sonja Gerič Bevec, ustanoviteljica programa Nacoa Slovenije in voditeljica skupin otrok alkoholikov ima izkušnjo življenja otroka v družini, kjer je bil prisoten alkoholizem. Na okrogli mizi akcije 40 dni brez alkohola, Beseda zdravi je spregovorila o svoji izkušnji in porušila marsikateri tabu. Prisotnih se je dotaknila z iskreno pripovedjo:
“Ko srečujem odrasle otroke alkoholikov in poslušam njihove zgodbe polne nasilja z ogromno agresije, sem hvaležna. Moja zgodba ni bila takšna. Moj oče ni bil agresiven alkoholik, bil je bolj žalosten alkoholik. In na tak način se je tudi njegovo življenje nekako zaključilo. Naredil je samomor.
Življenje z njim je bilo kljub temu, da ni bilo odkrite agresije, vseeno težko. Tega se kot otrok ne zavedaš. Kot otrok ne veš tega, ker je zate normalno tudi tisto, kar je nenormalno, saj je to situacija, v kateri živiš in edino poznaš.
Kaj je najtežje v življenju otroka alkoholika
Veliko stvari je težkih. Že varovanje skrivnosti recimo je neka stvar, ki je v bistvu zelo težka. Kot otrok veš, da se dogaja nekaj, da ima družina to neko okoliščino, da vsi trpimo zaradi nje, a noben o njej ne spregovori. Niti tem varnim osebam, ki si jih imel okrog, recimo sorodnikom, učiteljem. Zelo težko je gledati starše, ki trpijo. Naj bo to alkoholik, pa tudi drugi starš, v tem primeru mama. To je bilo zelo težko.
Zdaj, ko pogledam z distance je to bilo konstantno stanje strahu, neke napetosti, nepredvidljivosti. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ne kako se bo zgodilo. Ne veš, ali bo starš alkoholiziran, do kake mere bo, na kak način bo prišel domov, kako bo danes reagiral… ? Živeti s temi občutki in s temi strahovi je res zelo težko.
Kot otrok živiš v svojem družinskem mehurčku. Otroci alkoholikov so zelo heterogena skupina. Eni so pridni, eni so bolj delinkventni, eni so nevidni, eni so humoristi, ki skušajo vse nekako zaviti v humor. Jaz sem bila priden otrok, ki je skušal reševati. Z očetom sem bila zelo čustveno povezana. Še zdaj ko sanjam o očetu, mu v sanjah dopovedujem, ga nagovarjam, ga skušam razsvetljevati.
Posledice življenja v družini alkoholika
Strokovnjaki so si enotni, da so dolgoročne posledice. Nekatere posledice se izražajo že v najstništvu. Ogromno se jih začne izkazovati v zgodnji odraslosti. Ko pristaneš v realnem življenju, ko bi si moral graditi družino, poklic in življenje na sploh. Takrat se nekje zatakne.
Pri meni se je zgodilo tako, da me je Življenje ne preveč prijazno potisnilo v to situacijo z eno težjo okoliščino. Pri sedemnajstih sem izgubila sestro. Paradoksalno je, da je umrla v prometni nesreči, povzročeni s strani alkoholika, ki je bil zelo pijan in je kasneje tudi naredil samomor.
Ta okoliščina me je takrat nekako potisnila v ozaveščanje in pre-izpraševanje temeljnih življenjskih vprašanj. V situacijo, ko sem se začela spraševati o sebi. To je nenaravno za obdobje, v katerem sem bila takrat. Kot najstnik se obrneš navzven in naprej. Nihče se pri sedemnajst ne ozira nazaj in ne reflektira nekih globokih filozofskih vprašanj.
Moja pot ni bila taka in ta pot me je pripeljala na kontemplativne duhovne vaje v tišini pri dvajsetih in zgodilo se je vse drugo, kar sem pričakovala. Bila naj bi mirna, deset dnevna meditacija v tišini. Ampak takrat sem v tišini prvič resnično tako zelo jasno videla, kaj se je pravzaprav dogajalo. Spomnim se, da takrat nekaj časa nisem mogla govoriti s starši. Nisem mogla, ker mi je bilo tako zelo šokantno videti z neke ptičje perspektive celo situacijo, mojo vlogo, ki sem mislila, da je tako normalna.
To je bil tisti nek prvi korak v to smer, da sem pravzaprav sploh ozavestila, da je takšna bila naša situacija in da ni bilo normalno. Tudi da se mi je zgodila neka krivica.
Kot otrok alkoholika bom vedno nase prevalila krivdo, ker kot tak otrok tudi nisi nikoli bil dovolj. Kot otrok si misliš, da na nek način vplivaš na čustvovanje starša. Misliš si, da, če bi to ali ono naredil mogoče še bolje, bi staršu bilo bolje, ali bi pil manj.
Sonja
Takrat sem prvič začutila tudi jezo, kar je bilo zelo odrešujoče. Ko si jezen in veš, to pa res bila krivica. Mislim, kaj je bilo to, zakaj sem jaz morala biti, kaj je bilo to? Kakšna vloga mi je bila nekako porinjena?
Kako se je začel proces okrevanja
V življenju sem naletela na ogromno neverjetnih oseb v pravem času. Tudi glede tega (op. hčerke alkoholika) je bilo veliko krasnih sogovornikov, ogromno krasnih knjig. Ena od teh oseb me je spodbudila, da poiščem terapevtsko pomoč. To je mi zdelo precej logično glede na vso preteklo zgodovino, ki bi jo bilo dobro razvozlati, tudi mogoče malo bolj poglobljeno. To je bila ena zelo krasna izkušnja.
V času nosečnosti sem googlala. Odtipkala sem besedno sintagmo »«otrok alkoholika« in v slovenščini ni bilo skoraj nobenega zadetka. To me je precej razžalostilo in ko sem poiskala v angleščini, je bilo ogromno zadetkov. Prvi zadetki so bili ravno Nacoa, to je zveza organizacij za pomoč otrokom alkoholikov. Ko sem prišla na njihove strani sem se dejansko prvič v življenje počutila nagovorjeno kot otrok alkoholika. Ko sem brala tiste zgodbe, ko sem videla, da nagovarjajo otroke, da nagovarjajo najstnike in odrasle. To je bil neverjeten moment.
Takrat sem čisto intuitivno, iracionalno preprosto začutila, da bi bilo to res potrebno. V prvem koraku sem pomislila, kako zelo bi to meni pomagalo kot otroku, če bi prišla na neko tako stran. Tudi če ne bi se vključila aktivno. Že to, da bi prebrala informacije o alkoholizmu, dobila neka orodja, kako si olajšati življenje. Večina alkoholikov se ne zdravi. Tako nimaš na voljo informacij, noben se ne ukvarja s tabo, ker si pač priden in neke pozornosti ne pritegneš na ta način. To sem tako zelo močno začutila in si preprosto rekla, da bomo ustanovili Nacoa Slovenije. To smo storili s skupino prijateljev. Bil je čisto intuitiven iracionalen projekt. Dvomim, da bi ustanovila Nacoa Slovenije, če ne bi bila noseča. Morda bi se zgolj priključila kakšnemu njihovemu programu.
Kako Nacoa Slovenije pomaga otrokom alkoholikov
Imamo spletno stran, družbena omrežja. Zdaj smo drugo leto izvedli ozaveščevalno kampanjo – mednarodni teden otrok alkoholika in jo obeležili tudi v Sloveniji. Povabili smo sorodne organizacije in bil je čudovit projekt, ki se ga veselim tudi v prihodnje.
Počnemo ravno to, da se pogovarjamo. Tako zelo pomembno je govoriti o tem. Toliko stigme je okrog alkoholizma, okrog teh življenjskih padcev. Alkoholizem je pač padec, ko nekdo ne zmore. Toliko je sramu. Alkoholiki ga doživljajo, svojci seveda tudi, predvsem zaradi tega, ker se bojijo, kako bo okolica gledala na njihove starše. Otrok alkoholika ima še vedno tako zelo rad tega starša in nikoli ne bo naredil nič, kar bo škodovalo.
Začeli smo tudi s skupinami. Dve skupini zaenkrat izvajamo v Mariboru online, zdaj formiramo pomursko skupino. Želimo si več takih skupin. To so podporne skupine, koordinirane s strani terapevtov.
V naše skupine večinoma prihajajo osebe, ki so že na poti okrevanja. Običajno so že veliko prebrale, so že naredile neko pot navznoter. Pomembno je, da govorimo. Več kot bomo kot družba govorili o tem, podobno kot naredila Natalija Gorščak z njenim dokumentarnim filmom, bolje bo. S tem filmom so lepo pokazali, da so v ozadju alkoholizma tudi lepe zgodbe in da to ni neka margina. Kot to je pogosto stereotip. Še vedno je stereotip, da je to en velik socialni problem. Alkoholizem v smislu, da so te družine socialen problem. Ni res. Imamo vse vrste alkoholikov in družine, ki čudovito navzven funkcioniraj.
Prvi korak je v tem, da se odvzame ta stigma in sram, da se začne govoriti o tem, da ljudje dejansko lažje ozavestijo svojo okoliščino iz otroštva in začnejo razmišljati, predelovati. Potem bo absolutno potem manj možnosti tudi za trdoto. Ker ranjenost pogosto pripelje do trdote. Tudi jaz sama sem se na nek način morala malenkost boriti s tem, kako zdaj s to bolečino. Kaj zdaj, kako se omehčati, kako ne postati nesočuten, ne biti preveč zahteven.
Ozaveščanje je delo. Vsi nosimo nek nahrbtnik in ta nahrbtnik je precej težek. To da živiš v nekem konstantnem stresu in strahu kot otrok, si telo zapomni. Ostanejo posledice, čeprav morda lahko živiš neko običajno življenje, si ustvariš družino. Mislim, da bi bilo zelo dragoceno, če bi ljudje vseeno ozavestili in dali priložnost tudi kakemu poglobljenemu delu tudi na tej ravni.
Erika Novak: o svojih starših želim govoriti spoštljivo
Erika Novak v pogovoru tenkočutno odkriva, kako je bilo odraščati v družini, kjer je bil prisoten alkoholizem. Razkriva, kako globoke rane pušča na vseh družinskih članih in v kakšne razsežnosti življenja sega ta uničevalec odnosov.
Manca in Milena: 16-letnica pomagala mami do čistosti
Manca in Milena, hčerka in mama odkrito spregovorita o alkoholizmu. Milena je bila alkoholičarka v Mančinem otroštvu, zdaj pa je že 25 let trezna oz. čista, kot pravi sama.
Po toliko letih imata zelo lep odnos, vendar ni bilo vedno tako. V najbolj temačnih časih je bil Mileni na prvem mestu alkohol. Prisluhnite kako ji je uspelo postati in ostati trezna, kako je Manca to doživljala kot otrok in, kakšen nasvet ima za vse, ki se soočajo z enakimi težavami?
Uroš Perko: dolgo sem se upiral očetu
Dr. Uroš Perko je nekdanji vrhunski športnik in specializant geštalt psihoterapije. Je sin dr. Andreja Perka in ddr. Verene Perko, ki sta se zaradi moževega alkoholizma zdravila pri dr. Ruglju in javno povedala svojo zgodbo. Kot 8-letni otrok je imel srečo, da sta se starša kmalu začela zdraviti in se je bit življenja odvila v pravo smer. Tokrat spoznavamo življenjsko zgodbo sina, ki spregovori o vseh ovinkih, ki jih je moral v življenju narediti, da je našel svoje poslanstvo, se soočil s svojimi ranami in se na koncu “vrnil k očetu” …
Več informacij:
Sofinancer programa:
Naslovna fotografija: Pixaby