Duhovno spremljanje pomeni biti ob osebi, poslušati, razumeti, verjeti v smislu, kaj se v človeku dogaja, usmerjati ter slediti. Spremljevalec ustvarja prostor in čas v katerem se lahko človek loti raziskovanja samega sebe, odkrivanja svojih možnosti za sprejemanje in morebitno spremembo. Z empatijo, usmerjenostjo k človeku ter strukturo pogovora je potrebno uravnotežiti odnos med umirajočim in spremljevalcem. Po navadi je spremljevalec zdrav, ima določeno znanje in izkušnje, zato je potrebno odnos uravnotežit. Mislim, da ni potrebno posebno poudarjati, da v pogovoru ni vrednotenja in vrednostnih sodb in da je v spremljanju dopuščeno izražanje vseh čutenj.
Pri duhovnem spremljanju upoštevamo vsa načela, ki so potrebna ob spremljanju hudo bolnega ali umirajočega. Od ustvarjanja primernega prostora, ki zagotavlja intimno vzdušje do časa pogovora, ki naj bi bil od 30 minut do največ 90 minut, odvisno od stanja bolnika do pozornega poslušanja, umirjenega sedenja spremljevalca ter pomembne verbalne in neverbalne komunikacije.
Poseben pomen v duhovnem spremljanju imajo vprašanja. Le-ta posredujejo informacijo o določenem problemu, usmerjajo pozornost človeka na določeno temo in opredelijo oprijemljiv problem. Previdno in mirno zastavljena vprašanja osvetlijo pomen dogodkov ali situacije v življenju, ki bi lahko dajala odgovore na situacijo v kateri se je paliativni bolnik znašel. pomagajo tudi prepoznati človekove specifične misli, ki so osnova neprijetnih občutkov in nefunkcionalnega vedenja.
Poleg vprašanj v pogovoru je pomembna tudi refleksija. Znotraj samega pogovora bolniku omogoči, da sliši kaj govori. To spremljevalec doseže, da preprosto ponovi, kar je bolnik izrekel, da doda pomen slišanega ter poudari različne možnosti, ki se nakazujejo.
Vrednote
V okvir duhovne razsežnosti spada veliko področij, ki nam služijo, da v zadnjem obdobju življenja osvetlijo in dajo smisel celotnemu življenju. Potreba po smislu življenja je ena najosnovnejših potreb, ki se pojavi, ko se začne proces umiranja. Pri iskanju smisla bo v pogovoru zelo prav prišlo znanje o vrednotah, ki dajejo pravi pečat in temelj duhovne oskrbe. V splošnem poznamo tri vrste vrednot: ustvarjalne, doživljajske in vrednote stališča ali duhovne vrednote. Ustvarjalne vrednote so tiste, ki jih človek doživlja, ko nekaj naredi ali ustvari. Dejansko to pomeni vse delo, ki posameznika potrjuje in opredeljuje. Doživljajske vrednote so tiste, ki jih vzbujajo odnosi do določenih oseb in stvari in jih človek doživlja na notranji način. Sem spadajo vsa doživljanje ljubezni, lepote, narave, sočloveka idr.. Vrednote stališč pa pridejo do izraza, ko je potrebno zavzeti stališče do neizprosne usode, trpljenja,krivde in smrti. Te vrednote lahko popeljejo človeka skozi trpljenje in bolezen ter dajejo smisel v obdobju umiranja. O teh vrednotah naj bi tekla beseda v duhovnem pogovoru. Smisel ali temelj življenja se napaja ob duhovnih vrednotah. Smisel življenja je tista notranja moč, ki človeku pomaga, da v težkih trenutkih zdrži in zbere potrebnih moči ter sprejme bolezen in smrt kot del človeškega življenja. Temelj življenja mora biti takšen, da zdrži tudi bolezen in smrt. To so lahko duhovne vrednote, ki posameznika usmerjajo, da v danih okoliščinah, usmeri pozornost na pozitivno in kljub umiranju ohranja človeka notranje živega. To zelo lepo pove primer gospe, ki je poiskala duhovno oskrbo in spremstvo, ker je v sebi prepoznala željo: »Rada bi umrla živa!« Torej gre za notranjo živost, pripravljenost, človečnost, upanje in željo, da huda bolezen dobi nov obraz. Tako postane duhovno spremljanje prostor zaupanja, neodvisnosti, neobremenjenosti, odprtosti, izražanje svojih čustev in svobode. Mnogi poiščejo duhovno oporo, ker ugotovijo, da ne morejo sami priti do odgovorov. Takrat človeka vodi strah in ni sposoben sam trezno razsojati in raziskovati življenje. Oprijemlje se vsake bilke, pa kmalu ugotovi, da ni nič trdnega. Na tej točki lahko duhovna oskrba veliko naredi in pomaga.
Omenjena gospa pove o pomenu duhovnega spremljanja: »Ne hrepenim po nečem, kar nimam, ampak po tem kar imam. In to je trenutek življenja, trenutek večnosti«. Ali kot pravi naš pesnik Srečko Kosovel:
» … v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti«.
Ohranjanje upanja
Modrostni pristop k človeku je zasidran v življenjski izkušnji in premisleku o življenju in se oblikuje iz roda v rod. Modrost nas uči, da je človek krhko bitje, ranljiv, občutljiv ter zaznamovan s strahom pred smrtjo. Zelo malo je potrebno, da se zamaje človekovo življenje in njegova trdnost. Zaradi te negotovosti in krhkosti mora človek zaupati. Nekomu je potrebno zaupati svoje življenje, svoje dneve, telo, dušo, načrte, delo …. Človek išče nekaj ali nekoga kamor bi položil to, kar nosi v sebi. Antropologi sklenejo, da je človek bitje zaupanja. Če zaupa minljivim stvarem, se počasi pomika v osamo in strah. Kmalu se znajde, da ne zaupa več medicini, osebju in kmalu pride do tega, da zaupa samo še sebi. In tudi tam kmalu ugotovi, da zaupa preplašenemu srcu. Zaupati je potrebno tistemu, ki za posameznika predstavlja tudi rešitev in odgovore na vprašanja. Zaupa tistemu, ki je resničen in ki predstavlja ljubezen. Zato na koncu ostanejo odnosi. Tudi v matematiki se številke spreminjajo, razmerja pa ostanejo nespremenjena. Tako tudi v življenju. Ostajajo lepi, pristni, ljubeči odnosi, ki človeku nudijo oporo in smisel v času umiranja. Če bodo lepi in trdni odnosi, bo se človeka zlahka tudi zaupal. Velikokrat je zaupanje vezano na presežno (Boga, naravo, večnost). V za-upanju je upanje. Kako torej ohranjati upanje? Tako, da ljudi spremljamo do zaupanja. Človek, ki se bo zaupal in ki bo svoje življenje zaupal nekomu, bo tudi človek upanja.
Obredi in rituali
V duhovni oskrbi so poleg spremljanje pomembni še obredi in rituali, ki so večkrat vezani na tradicijo religije, ni pa nujno. Človek je bitje obredov. Preko obredov se veliko lažje izražamo. Znotraj obredov lahko izrazimo to, kar sicer ne bi. Obredi nas odpirajo za presežno, izzovejo čustva, poglabljajo odnose, ustvarjajo identiteto in svojskost posameznika. Nadalje nudijo domačnost in so kraj srečevanja s seboj. Obredi so od najbolj primitivnih ljudstev naprej zaznamovali in določali človeško življenje, zlasti ob prehodih in prelomnicah življenja. Tudi zato so obredi in rituali ob umirajočem človeku pomemben del paliativne in duhoven oskrbe. Čas in strukturo obredov določajo verske skupnosti in sta v določenih primerih določena. Na primer zakramenti v katoliški cerkvi imajo točno določeno obliko in potek. Ni pa nujno. Obrede lahko oblikujemo tudi sami. Ena od oblik obreda je večerni pregled dneva ali čisto preprosto obredno branje knjige in preprosta molitev zahvale. Poseben pomen imajo obredi pri umirajočih, ki so za svojce blagodejni in zelo pomagajo pri procesu žalovanja. Zbrani domači, lahko kakšna glasba, molitev, pogovor o lepih trenutkih skupnega življenja, obisk duhovnika, povezanost preko podanih rok ipd.
Pri obredih bi veljalo opozoriti še na vrednost neverbalne komunikacije. V zadnjem obdobju se zlasti pri starostnikih pojavi potreba po fizičnem kontaktu. Tako je lahko vsak dotik zelo blagodejen in daje občutek varnosti ter sprejetosti. Velikokrat je to dovolj zgovorna gesta, ki nadomesti nepotrebne besede lažnega upanja.
Duhovna oskrba
V Sloveniji je v vseh bolnišnicah in tudi po drugih ustanovah poskrbljeno za duhovno oskrbo, katere nosilci so največkrat katoliški duhovniki ali usposobljene osebe. To pa ne pomeni, da druge verske skupnosti niso vključene. Kdor skrbi v nekem okolju za duhovno oskrbo je dolžan posredovati želje ostalim verskih skupnostim in posredovati ustrezno obliko duhovne pomoči. V prvi vrsti se upošteva želja paliativnega bolnika in njihovih svojcev, ki imajo poleg posebnega ustavnega položaja pravice do nedotakljivosti življenja in pravice do zdravstvenega varstva tudi ustavno pravico do verske duhovne oskrbe na podlagi 41. člena Ustave Republike Slovenije. Paliativni tim naj bi vključeval predstavnika duhovne oskrbe. Če le-tega ni, so zdravstveni delavci dolžni opozoriti bolnika ter svojce, da so lahko v procesu umiranja deležni duhovne oskrbe, če to želijo in za to oskrbo tudi poskrbeti.
Toni Brinjovc