DOM SKOZI MOJE OČI, avtor Luka Drašler Florjančič - 2. mesto na natečaju

Zgodba ene osebe, je lahko zgodba mnogih, zato bi želel, da prisluhnete zgodbi Marijane Bule. Rojene Hercegovke, za katero ima Dom svet pomen. Tega ji predstavlja tako Hercegovina, kjer se je leta 1978 rodila, kakor tudi Hrvaška, kamor je za ceno življenja morala pri zgolj trinajstih letih.

Prvič od doma

V BiH in na Hrvaškem je izbruhnila vojna. Moj oče je z nešteto drugimi odšel v Hrvaško vojsko, da bi obranil naš dom. Ni zbežal, stopal je z ramo ob rami z ostalimi vojaki in se podal v boj, da nam vrne naš takratni dom, v Hercegovini. Tisto leto sem z mamo in ostalo družino, prebegnila na Hrvaško. V majhno mesto Brist, v Dalmaciji. Ljudje so nas lepo sprejeli in se do nas lepo obnašali. Nismo prišli uničevati tujega imetja, želeli smo le v miru zgraditi življenje, ki nam ga je vzelo prav pomankanje miru. Sprejeli so nas in zato smo jih spoštovali. Vedeli so, da vojna ne izbira. Minila so leta in vojna se je končala. Vrnili smo se domov. Mislila sem, da nikoli več ne bom odšla in, da mojim otrokom ne bo treba iz svojega; našega doma. A to je bilo leta 1994, sedaj je 2020. Jaz pa se ponovno odpravljam od doma. Ponovno ga puščam za seboj. Tokrat odhajam drugam, v Nemčijo in v drugačni vlogi. Sedaj sem mati. Pojem Doma se je zame med leti 1994 in 2020 zatorej korenito spremenil. Dom je tam, kjer je družina, a srce mi je ostalo v Domu iz leta 1994. Tam sem končala šolanje (fakulteto), tudi spoznala moža. Tam je bilo moje življenje. A to redko vpraša kaj si želiš, in z možem sva odšla na Hrvaško. V upanju, da si boma ustvarila boljše življenje, da bodo tam znali ceniti moj trud, diplomo ….

Nova država, novo upanje

V 15 letih življenja na Hrvaškem, sva vzgojila tri otroke. 7 let sem delala po različnih šolah, vedno v vlogi zgolj nadomestne učiteljice. Vpisala sem se še na eno faktuleto v Zagrebu in doživela razočaranje nad državo za katero sem se tudi jaz 13 let borila . Razočaranje je postajalo vse večje in večje. Končno sem dobila delo v šoli, ker je učitelj pred menoj dobil izredno odpoved. Pomislila sem, da bo moj trud vendarle poplačan. Vrsto let sem se morala vedno znova dokazovati in venomer od začetka. Dati vedeti, da sem vestna učiteljica, da rada delam in kar je najpomembneje, da svoje delo dobro opravljam. Dobila sem veliko zahval, tako s strani dijakov, kakor njihovih staršev. Utrnilo se mi je: „ končno Marijana, splačalo se je čakati.“ Vendar moje navdušenje ni trajalo prav dolgo. Nekdanji zaposleni se je pritožil na ministrstvo, ki je ugodilo. Ugotovili so, da je prišlo do proceduralne napake. Po dveh mesecih sem končala z delom. Mene so odpustili, njega pa vrnili na delovno mesto. Tako se je moralo zgoditi; pravijo nekateri. Vem, da to do njega ni bilo pravično, ampak ali je pravično do mene? Ima smisel imeti rad svoje delo, delo z otroci, truditi se, vedeti, da si si to delo zaslužil? Nima smisla, ker na žalost nisem več deklica iz davnega leta 1993, ki gleda na Dom s srcem, kakor nekdaj poprej. Zdaj sem ženska in moram se boriti za svojo družino kot se je nekoč moj oče. On je dobrovoljec Domovinske vojne, jaz pa sem dobrovoljka izseljeništva Hrvatov iz Hrvaške 2020. Te iste Hrvaške iz 1993, za katero sem jokala in kjer sem kuhala in pomagala mami dajati tople obroke vojakom, da bi nam bilo nekoč bolje. Sedaj me je moje srce odpeljalo v „ Zemljo Hrvatov“. Pravijo, da se Nemčija sedaj tako imenuje, ker nas je več tukaj kot v rodni Hrvaški. Preselili smo se pred par meseci. Moj mož je odšel tistega leta, ko sem bila jaz označena za formalno napako, zaradi osebe, ki ni znala opravljati svojega dela. Nagrada za neznanje nekoga je meni odpoved, drugemu delo – to naj bi bila Domovina. Dandanes opravljam več vlog. Sem mama svojim otrokom, žena svojemu možu. On dela, otroci pa hodijo v šolo. Težko jim je, ker so sedaj oni v takšnem položaju kakor jaz, leta 1993 . Radi imajo svojo domovino, svoj Dom. Ne vedo zakaj smo morali na tuje. Hvala Bogu, so razumni in počasi vse to sprejemajo. Kljub temu se globoko v sebi zavedam, da to počno zgolj zato, da bi naju potolažili. Ob tej misli mi postane težko. Lomi se mi srce, ker so vsi še nepolnoletni. Otroci, ki v najtežjih trenutkih pomislijo na starše. Kaj več bi si lahko želela.

Otroci priseljencev

Najstarejši sin ima 15 let, hči 13 in najmlajši 12. Težko jim je, ker so bili odlični učenci in uspešni v športu. Zdaj so otroci priseljencev. S tem dejstvom bodo mogli odraščati in se z njim spopadati celo življenje. Vedno se bodo morali dokazovati. To početi v tujem jeziku. Nemški šolski sistem zahteva neprestano nadgradnjo znanja ob učenju jezika. Uradno se sama še nisem začela učiti nemščine. Sprva zaradi Covida 19, kasneje zaradi otrok. V novi državi smo, vse je novo. Želim biti doma, ko pridejo iz šole, da vidijo vsaj en znan obraz, kadar pritečejo domov. Veliko ljudi mi pravi, da so zelo odrasli, samostojni in odgovorni za svoja leta. Sami skuhajo kosilo, tudi za naju, če naju ni doma. Vendar tudi zame je vse novo in želim biti doma, da mi lahko vsaj sedaj v začetku, takoj povedo zakaj so žalostni ali veseli. Če bi čakali, da se midva vrneva, bi nama verjetno pozabili povedati ali pa kar je huje, naju ne bi hoteli utrujati, ker bi videli kako izčrpana se vračava iz službe. V današnjih časih, vse prehitro mine. Vsak dan poskušam najti nov pozitiven razlog zakaj smo morali zapustiti Domovino in jo zamenjati s tujo. Otroci se pogosto zabavajo na moj račun in mi ponavljajo, mama imaš dve fakuleti, a ne delaš in še si morala v tujino. Res je, imam dve fakulteti, znam delati, vendar mi žal, ni bilo usojeno delati v Domovini. Moram ponovno od začetka, a ne kot odrasla oseba ampak kot otrok. Načiti se prve korake, prve besede. Ampak veste, če ste prišli zato, da bo vam in vašim otrokom bolje, potem ni nič težko. Tisto najvažnejše je, da se res dobro naučite jezik in vsa vrata so vam odprta. Tu se ceni delo in red. Mi smo ljudje, ki smo se naučili delati in truditi. Na žalost, za ceno svoje domovine.

Upam, da ste prisluhnili Marjanini izpovedi, ker takšnih in podobnih zgodb je na miljone. Dobesedno. Na Hrvaškem namreč živi 3.6 milijonov ljudi, kar je skoraj pol miljona manj kakor v tujini. V negativnem pomenu besede, je Hrvaška postala prava posebnost. Vsako leto je vse preveč posameznikov, ki so kot Marjana primorani žrtvovati domovino za svojo družino. Nekateri celo morajo družino pustiti za seboj in se sprva sami odpraviti na delo v tuje države. Največkrat prav Nemčijo. Le tako lahko zaslužijo dovolj, da bi nekoč preselili tja celotno družino. Nemčija je v letu 2018 postala dom za kar 29.000 Hrvaških prebivalcev, kar je po Romuniji drugo največje število, ko je govora o državah EU.

Zgodba vsakega migranta je unikatna in bi ji bilo potrebno prisluhniti. Težave prisilnih migracij naj si bo to zaradi ekonomskih ali razlogov povezanih z vojnim stanjem v državi, na noben način ne bomo rešili. Lahko pa jih poskusimo razumeti.

Premislite, kako bi lastnemu otroku pojasnili zakaj mora oditi iz dražave v katero je rojen.

Avtor: Luka Drašler Florjančič

Viri iza statistične podatke:

Dom za vedno, Hercegovina

Prispevek je nastal v sklopu nagradnega natečaja, ki je potekal v projektu MIND – Migracije.Povezanost.Razvoj., ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Izražena mnenja so mnenja avtorja in ne prestavljajo uradnih stališč EU in Vlade RS.

Natečaj je potekal v sodelovanju s Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem in časopisom Primorske novice.