7. Val 18. 12. 2020, 10.29
Veliko novinarskih prispevkov govori o migrantih in migracijah na splošno. V tem pogovoru želim dati besedo Ahmedu, ki je bil rojen migrantskim staršem in je v očeh marsikoga še vedno migrant. Ahmed se je rodil v Segratu (Milano) staršem, rojenim v Egiptu. Star je 22 let, končal je italijanske šole in dela v podjetju, ki ga je njegov oče odprl v Italiji.Ahmed, vaši starši izhajajo iz bogate države z neverjetnim turizmom in zgodovino. Kaj jih je prisililo, da so jo zapustili?
“Ne glede na to, kako bogata je država, je notranje bogastvo razporejeno zelo neenakomerno, zaradi česar se je brez priporočil, nadarjenosti ali obojega skoraj nemogoče povzpeti v višji družbeni razred. Gnala sta ju obup in upanje. Moj oče je prek pogovorov z različnimi ljudmi spoznal nekoga, ki mu je v zameno za veliko denarja dovolil oditi. Mislil je na najboljše, na prihodnost, kjer si lahko ustvari dom in družino, v kateri ne bo odsoten in jo bo lahko podpiral. Ker ni imel dovolj denarja, si ga je sposodil pri posojevalcih in znancih ter jim obljubil, da bo dolg odplačal, ko pride na cilj. To je bila edina sprejemljiva izbira, če je želel uresničiti svoje sanje.”Predstavljam si, da pot v Italijo ni bila preprosta. Kako mu je na začetku uspelo preživeti?
“Pravzaprav je tvegal, preživetje mu ni bilo zagotovljeno. Ko je imel 19 let, se je vkrcal na gumijast čoln in po več dneh prispel v Italijo, kjer je približno mesec in pol spal v parkih. Nekako mu je uspelo priti v stik z egiptovsko skupnostjo, prek katere je našel občasna dela, ki so mu omogočala plačevanje dobrin in najemnine ter učenje jezika, običajev in navad.”
Nekoč je Egipt omogočal boljše življenje
Intervju (preveden je iz italijanskega jezika) želi bralcu predstaviti informacije iz prve roke in mu posredovati eno od mnogih resničnih zgodb. Kot pravi Ahmed, je bila tudi izvorna država njegove družine bogata. V 19. stoletju med gradnjo Sueškega prekopa in po njej se je število poslovnežev v Egiptu povečalo. Prav zaradi tega so se v Egipt priseljevale aleksandrinke, ženske s slovenskega in italijanskega primorja. Aleksandrinke so se z območij Gorice in okolice (Prvačina, Gradišče, Bilje, Bukovica, Miren, Renče, Batuje, Selo, Goriška brda …) v Egipt selile v iskanju zaslužka in boljšega življenja.Po pravu države, v katero je prišel, je bil njegov prihod nezakonit. Ali je imel kakšne birokratske težave pri vključevanju?
“Na začetku je imel nekaj težav, kajti če bi se vrnil v Egipt, bi se moral pridružiti vojski. To je bila takrat osnovna zahteva, ker je imel brata. Identifikacija je uspela brez prevelikih težav, vendar se nekaj let ni mogel vrniti k svoji družini. Kljub vsemu mu je uspelo odplačati dolgove in vzdrževati moje stare starše. Bili so tako srečni, da so mu želeli pripraviti poroko, ko se vrne.”Kljub vsem tveganjem mu je uspelo obogateti, obogatiti ljudi, za katere je skrbel, in celo državi odhoda in prihoda. Kako pa so vas sprejeli vrstniki?
“Pogosto ljudje – med drugimi predsodki – priseljence takoj obsojajo kot zločince s slabimi nameni. Očitajo jim, da kradejo delovna mesta v državi, namesto da bi videli, kako lahko hkrati prispevajo h gospodarstvu dveh držav. Žal je bilo razen nekaj izjem res zelo težko. Ljudje imajo do nas predsodke in jih na žalost prenašajo tudi na otroke. Nekateri moji sošolci so me ustrahovali, pa tudi nekateri učitelji in profesorji so bili krivični do mene. Z nikomer nisem mogel govoriti, ker sem bil sam, in nihče me ni poslušal, ker sem bil drugačen, tujec.”
“Pogosto ljudje – med drugimi predsodki – priseljence takoj obsojajo kot zločince s slabimi nameni. Očitajo jim, da kradejo delovna mesta v državi, namesto da bi videli, kako hkrati prispevajo h gospodarstvu dveh držav.”
Zakaj po vašem mnenju prihaja do tega?
“Ker v Italiji živimo v desničarskem družbenopolitičnem kontekstu, ki širi ideologijo o italijanskih družinah in verskih prepričanjih ter prezira vse, kar je tuje. Če pogledamo medije, so novice, ki dvignejo največ prahu tiste, ki prikazujejo migrante v kontekstu zločinov ali kriminala. Na žalost gre za prvinski nagon širjenje strahu o tistem, kar je neznano. Gre predvsem za prikaz tujcev, kakor se odločijo mediji. Tudi Italijani so se v preteklosti izseljevali. Milijoni Italijanov so ušli iz revščine, da bi si poiskali prihodnost drugje. Smo v Evropski uniji in smo mešanica držav, kultur, jezikov, različnih običajev, predvsem pa moramo biti človeški in sprejemati tujca kot prijatelja. Toda včasih se zdi, kot da se ljudje tega ne zavedajo. To je mogoče premagati s prilagajanjem novemu okolju in izogibanjem nevednosti. To so storile dejansko vse rase na svetu; vedno se išče najboljše, kar je osnova za priseljevanje, priložnost za rast in boljše življenje.”Kakšne pa so vaše sanje?
“Rad bi delal v centru za davčno pomoč ali poučeval italijanščino za tujce. Resnično bi rad pomagal ljudem v težavah, ker vem, kakšen je občutek, ko si izključen in marginaliziran. S tem bi pomagal državi in njenim državljanom.”
Hvala za pogovor, bilo mi je v veselje.
“Me veseli, upam, da so moji odgovori v pomoč!”
Avtorica Elena Peskar
Natečaj na temo migracij
Intervju, ki ga je pripravila Elena Peskar, študentka medijskih študij Fakultete za humanistične študije UP, smo ocenili kot najboljši prispevek nagradnega natečaja o povezanosti migracij in razvoja. Pobudo za natečaj je dala Slovenska karitas v sklopu EU projekta MIND, k njemu pa povabila Primorske novice in študente omenjenega študijskega programa. Odzvalo se jih je devet. Prispevek Peskarjeve je izstopal, ker v ospredje postavlja pogosto prezrt vidik migracij: odnos večinskega prebivalstva do druge generacije priseljencev. Intervju objavljamo na mednarodni dan migrantov.
