Otrokom iz družin s težavami s pitjem alkohola pogosto rečejo »pozabljeni« otroci. Ta izraz je mogoče zaslediti tudi v razni strokovni literaturi. Verjetno se boste nekateri vprašali, zakaj te otroke različni avtorji imenujejo »pozabljeni« in kje tiči razlog, da so strokovnjaki prišli do takšnih spoznanj. Nataša Sorko, univ. dipl. soc. ped., družinska terapevtka in predsednica Društva Žarek upanja pojasnjuje.
Težave s pitjem alkohola, škodljivo in tvegano pitje alkohola ter zasvojenost z alkoholom predstavljajo za našo družbo velik zdravstveni in socialni izziv, s katerim se moramo spopasti in narediti vse, da bo v našem okolju čim manj t. i. »pozabljenih« otrok – oz. obratno, narediti moramo vse, da se težave s pitjem alkohola oz. z zasvojenostjo zmanjšajo, kolikor je le mogoče.
To je za našo državo zelo zahtevna naloga, saj nas je Svetovna zdravstvena organizacija že pred leti prepoznala kot mokro kulturo. Na vseh nas odraslih je, da se potrudimo, da bo »pozabljenih« otrok v naši družbi čim manj in da bo čim več otrok, ki jim bo omogočeno odraščanje v družinah s številnimi priložnostmi za pridobivanje pozitivnih izkušenj v domačem okolju, kar otroke opolnomoči do te mere, da so se v obdobju odraščanja sposobni uspešneje spopadati z različnimi razvojnimi nalogami, ki jim jih na pot vsakodnevno postavlja življenje.
Če povzamemo, družina, ta osnovna življenjska celica, predstavlja za odraščanje otrok ali izjemno pomemben varovalni dejavnik ali pa velik dejavnik tveganja v obdobju odraščanja, ki pušča sledi pri otrocih iz družin, v katerih ima vsaj en starš ali skrbnik težave s pitjem alkohola.
Kako bi opisali osebo, ki ima težave s pitjem alkohola?
To je oseba, ki ima močno željo po pitju alkohola, ki veliko svojega časa in svojih aktivnosti posveti temu, kako bo do alkohola prišla, išče priložnosti za pitje. Hkrati ima težave pri odrekanju pitju, in kljub temu da se zaveda škodljivih posledic tega svojega početja, še vedno uživa alkohol ter se mu ne more odpovedati. Če pa se mu odpove, se zaradi tega počuti slabo, je razdražljiva, nemirna, lahko se pojavijo tudi različni telesni znaki, kot so tresenje rok, oblivi vročine ipd.
Ko nastopijo težave, ko se družinski člani začnejo pritoževati nad tem početjem, se posameznik običajno strinja, da bo prenehal s pitjem alkohola. In v tistem trenutku misli resno, si želi slediti svoji obljubi ter je prepričan, da ji bo – a se kasneje, čez nekaj dni ali tudi tednov, situacije s pitjem alkohola praviloma ponovijo. Težave z alkoholom v družini tako niso le stvar enega člana, temveč celotne družine, saj vplivajo na medosebne odnose, komunikacijo med člani družine, doživljanje ljubezni, harmonije, bližine, medsebojne povezanosti in še bi lahko naštevali.
Hkrati so težave s pitjem alkohola ali zasvojenostjo običajno ene tistih, ki se prenašajo iz rod v rod, dokler ena generacija ne preseka družinske dinamike s tem, da poišče strokovno pomoč.
Če na problem pogledamo z vidika strokovnjakov, bi si le-ti želeli, da bi takšna oseba oz. družina pomoč poiskala čim prej.
Pogled iz nasprotne strani je drugačen: oseba, ki ima težave s pitjem alkohola, običajno svoj obisk ali posvet pri strokovnjaku odlaša, kolikor je le mogoče, saj se upira spremembam, kar pa s seboj prinaša še več drugih težav: pogosto se osebe in družina že soočajo s poslabšanim zdravstvenim stanjem, težavami glede službe, v prometu, lahko tudi z nasiljem ob obisku strokovnjaka.
Kaj se dogaja v družini s težavami z zasvojenosti in kaj ob tem občutijo otroci?
Otroci v družini s težavami z alkoholom odraščajo ob stalnem občutku strahu in sramu pred dogodki, ki so neposredno povezani s pitjem alkohola ene odrasle osebe, in negotovosti, ki povezana z njimi neposredno ter posredno z drugimi člani družine. V mislih si postavljajo naslednja vprašanja: Kaj se bo zgodilo? Bo vse v redu? Ali bo oče/mama danes ponovno pil(a)? Ali se bomo danes spet prepirali? Ali se bo zgodilo kaj groznega? Ali bo tega kdaj konec? Kdo nam lahko pomaga, da bo enkrat tega konec? In še bi lahko naštevali. Otroci v teh družinah s takšnimi mislimi zjutraj vstanejo ter gredo z njimi zvečer tudi v posteljo.
Kaj je največja razlika med družino s težavami s pitjem alkohola in družinami, ki se s takšnimi težavami ne srečujejo?
V družini otroci v času svojega odraščanja pridobivajo prve socialne izkušnje, doživetja občutka varnosti, zaupanja, ljubezni, strahu, zavisti, moči v okolju, v katerem se počutijo varne. Zanje je posebej pomemben občutek varnosti, ki ga odraščajočemu otroku zagotavlja zdrava primarna družina in starša. V družini s težavami s pitjem alkohola je dinamika družine povsem drugačna kot v družini, ki teh težav nima.
Izpostaviti je treba, da so socialne in druge stiske zaradi težav s pitjem alkohola v družini nenehno prisotne. Če pogledamo širše, ravno kronični stres, ki ga doživlja posameznik (v našem primeru otroci), deluje nanj najbolj ogrožajoče z vidika celostnega zdravja, tako telesnega kot duševnega. To laično pomeni, da otroci v takšnih družinah delujejo nenehno na vsaj 120 % svoje dejanske zmogljivosti.
Predstavljajte si, da imate doma električni aparat (npr. pralni stroj) in je nenehno priključen na 120 % svojega delovanja. Koliko časa bi deloval? Verjetno ne prav dolgo. A »pozabljeni« otroci v družinah s težavami s pitjem alkohola tako živijo več let, nekateri morda celo desetletje in več. Odrasli si mnogokrat zatiskajo oči, da otroci tega ne doživljajo tako poglobljeno. To izhaja iz njihove lastne stiske in sramu ter globoke želje, da bi bilo tako. Njihova razmišljanja ali prepričanja, morda celo življenjski scenarij, se prepogosto izkaže za napačnega.
Se nadaljuje v članku Doživljanje otrok v družinah s težavami s pitjem alkohola.
Zapisala: Nataša Sorko je univ. dipl. soc. ped., družinska terapevtka, predsednica Društva Žarek upanja pomoč pri zasvojenosti predvsem od alkohola
Članek je nastal v okviru projekta: Zmerno. Odgovorno. Opolnomočeno., Z 0.0., ki je financiran s strani Ministrstva za zdravje. Več o projektu Z 0.0.
Prvič objavljeno v glasilu Žarek dobrote, meseca septembra 2021