Na Slovenski karitas je 13. marca 2019 potekal strokovni seminar »Gradim sebe, krepim skupnost« z namenom usposabljanja mentorjev v Karitas (zaposlenih in prostovoljcev) za vodenje prostovoljcev iz ranljivih skupin. Projekt je financiran s strani Ministrstva za javno upravo.
Na seminarju je o vključevanju delavnih invalidov v prostovoljstvo spregovorila mag. Tanja Hočevar, Zveza delavnih invalidov Slovenije »Pri svojem delu se srečujem z različnimi oblikami invalidnosti. Ne
vidna invalidnost je lahko težja kot vida in lahko prinese več težav in ovir pri delu. Pomembno se je z invalidno osebo večkrat na to opozoriti, jo spraševati. S pogovorom in druženjem lahko ugotovimo s kakšnimi težavami se posameznik srečuje. Najbolje se je z osebo srečati, jo vprašati katera dela lahko opravlja in katera ne. To ponovimo večkrat. Pri delu je pomembna dostopnost do prostora, da slišimo, vidimo … Vsak k prostovoljnemu delu nekaj doprinese. Ni res, da oseba na vozičku ali osebe na prvi pogled nič ne morejo. Vendar če je v človeku želja biti prostovoljec lahko marsikaj doda k skupnemu dobremu. Potrebno je dati priložnost. Osebne izkušnje pa so tiste, ki pripomorejo, da se lahko čim bolj posvetimo drugemu. Izkušnja invalidnosti ali bolezni je za prostovoljca lažje narediti prvi stik in srečevanje v prihodnje je lažje.«
Tomaž Čučnik, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS, Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja je spregovoril o zapos
lovanju invali dov in nam predstavil zaposlovanje invalidnosti, kjer je poudaril, da »Invalidnost ni poklic. Invalidnost ni izbira koga bo zadela – stare, mlade, izobražene … Ne moremo določiti, kakšne invalide rabimo na delovnem mestu. Vsak od nas lahko postane invalid. Konvencija o pravicah invalidov določa, da mora vsako delavno okolje biti dostopno invalidom in zaposlovanje invalidov poteka na odprtem trgu. Kvotni sistem pa zadeva vse delodajalce, ki imajo zaposlenih več kot 20 oseb, da morajo zaposliti med 2%-6% invalidov. V kolikor ne zaposlijo invalide je potrebno plačati v sklad ZPIZ ali skleniti pogodbo z delodajalcem, ki zaposluje težje invalide in tako posreden način zaposliti invalide. V kolikor podjetje z do 20 zaposlenimi zaposli vsaj enega invalida je že delodajalec, ki presega kvoto. Tako ta delodajalec prejme dve boniteti in sicer nagrado za doseganje kvote v višini 20% minimalne plače podjetje prejme od sklada in oprostitev prispevka za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. S temi sredstvi podjetje krije stroške povezane z zaposlovanjem invalida. O teh sredstvih pa je potrebno mesečno namensko poročati.«
mag. Helena Zevnik Rozman iz Slovenska karitas je predstavila nekaj poudarkov iz Zakona o prostovoljstvu. Pri tem je izpostavila, da gre za svobodno odločitev o vključevanju posameznika v prostovoljno delo, brez pričakovanja plačila in prostovoljno delo v skupno dobro. Izpostavila je načelo varstva uporabnikov prostovoljnega dela, kjer je poudarila, da prostovoljno delo ne smejo opravljati osebe, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ali prepovedi opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti, ki je v zvezi s področjem opravljanja prostovoljskega dela ali zoper katere je bil uveden kazenski postopek ali so bile pravnomočno obsojene za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pravica prostovoljca pa je med drugimi tudi do ustreznega usposabljanja in do mentorstva. Za opravljanje prostovoljska dela pa je smo prostovoljcu dolžni povrniti potne stroške, stroške prehrane in namestitve ter nadomestilo za uporabo lastnih sredstev (pavšalni znesek 20%).
“Preko prostovoljnega dela nam je omogočeno, da v varnem in poznanem kontekstu posamezniku približamo osnove delovnega procesa. Tako uporabnik prostovoljec postopno in na njemu prilagojen način prevzame odgovornost zase in za svoja dejanja ter spoznava različne elemente delovnega procesa – upoštevanje navodil, načrtovanje aktivnosti, medsebojni odnosi … Za nekatere uporabnike je tako oblika aktivacije lahko zgolj izhodiščna točka za nadaljnjo zaposlitveno rehabilitacijo. Za nekatere je prostovoljno delo priložnost za ohranjanje že pridobljenih veščin in spretnosti, dvig samozavesti ter občutja pripadnosti in koristnosti. Pomembno pa je, da ne podcenjujemo zmožnosti oseb z motnjo v duševnem zdravju, da nismo preveč pokroviteljski, skrbniški in da ne pomilujemo. Pustimo prostovoljcem, da odkrivajo in razvijajo svoje talente in zmožnosti.« nam je predstavila Nastja Salmič Tisovec iz ŠENT Novo mesto.
Srečanje smo nadaljevalni z Matejem Cepinom iz Socialne akademije, kjer smo v skupinah preko primerov orisovali načine spremljanja prostovoljskih aktivnosti in prostovoljce in ranljivih skupin.
