»Bil sem učitelj angleščine v šoli v Alepu. Ko se je pričela vojna v Siriji, sem moral pobegniti, saj je služenje vojske obvezno. Vojaško vodstvo ne zaupa Kurdom, kar pomeni, da bi bil vedno v prvih bojnih linijah. Če bi me ujela ISIS, bi me usmrtili. V obeh primerih bi bile moje možnosti preživetja majhne.
Zato sem se preselil v Turčijo, kjer sem spremljal, kaj se dogaja doma, saj je moja družina ostala v Siriji.
Razmere so se še poslabšale, zadnje leto so se boji prestavili na ulice na katerih sem odraščal. Izstrelki so popolnoma uničili okoliške zgradbe, zato so se mi starši, skupaj z obema sestrama, pridružili v Turčiji. Tudi tam situacija ni bila obetavna, saj nismo uspeli pridobiti ustreznih dokumentov, mlajši sestri nista imeli možnosti nadaljevati šolanja.
Po televiziji smo spremljali, kaj se dogaja doma in postalo nam je jasno, da se ne bomo mogli vrniti. To je bil velik šok. Starša sta se odločila, da bomo z ladjo odpotovali v Grčijo ter si v Evropi skušali ustvariti boljše življenje. Bil sem prestrašen, saj smo se zavedali, da lahko na poti umremo. Oče je našel tihotapce, mlade moške, ki so nosili orožje. Plačati smo morali med $1000 – $1200 za pot ene osebe. Najprej smo 8 ur potovali na avtobusu do obale. Naslednje jutro smo na čolnu odpluli proti Evropi. Na čolnu nas je bilo 52, bili smo izpostavljeni soncu in nismo imeli vode. Motor se je med potjo štirikrat ustavil. Nismo imeli navigacije ali mobilnih telefonov. Ženske in otroci so jokali. Bilo je grozno, prepričan sem bil, da bomo umrli. Imeli smo srečo, da smo prispeli do grške obale.
Prvi koraki v Evropi so bili polni upanja. Potem smo hodili. Bili smo izjemno žejni in utrujeni. Hodili smo okoli 8 ur preden smo prispeli v begunski center v Grčiji. Slabi pogoji v kampu me ne motijo. Nisem pričakoval luksuza, postelje ali hrane. Ko dežuje je mrzlo, a bomo preživeli. To je begunski kamp, kamp za ljudi, ki pridejo in gredo. Z družino želimo nadaljevati pot proti severu.
Živeli smo v očarljivi vasici v Alepu. Ko se situacija popravi, se želim vrniti domov in študirati jezikoslovje, da bom lahko pomagal naslednjim generacijam.«
Vir: Caritas Internationalis