Tamara Levičnik je zdravnica iz Banja Luke (BIH), ki dela v Splošni bolnišnici na Jesenicah. Razlogov, zakaj je zapustila svojo deželo, je več. Preberite njeno zgodbo in spoznajte njeno življenjsko poslanstvo. Tamara Levičnik pripoveduje:
V Slovenijo sem prišla pred 15 leti in pol. Razlogov, zakaj sem šla iz svoje dežele, je bilo več in so se nekako združili v dokončno odločitev… Prav tako je bilo naključje, zakaj sem se odločila za Slovenijo. Danes sem zadovoljna z odločitvijo.
Prvi koraki, seveda, niso bili enostavni, vendar najtežje se je v začetku bilo odločiti. Takrat sem vložila vso svojo energijo, da pridem do cilja.
Začetki mojega bivanja v Sloveniji so bili težki, seveda, tako kot vsakem priseljencu. Pred odhodom sem hodila na tečaj slovenščine, ki je bil organiziran s strani Združenja Slovencev v Banja Luki. To so bili moji prvi stiki z jezikom. Vendar me je čakala še ena ogromna naloga, opraviti nostrifikacije svojih spričeval (doktorja medicine in specialistično diplomo dermatovenerologa).
Zavedala sem se, da se moram fizično ločiti od sina, ki je tedaj bil star 3,5 leta. Pomagali so mi prijatelji in sem prišla. Živela sem v najetih sobah, spoznavala nove ljudi, nekateri so bili zelo prijazni in jih nikoli ne bom pozabila, jim bom hvaležna, ker so mi tedaj stali ob strani. Seveda je bilo na tej poti tudi precej težav. Ampak sem gledala, da jih premagam in mi je to dajalo moč na moji poti. Da pridem do zadanega cilja.
Po 2,5 letih mi je uspelo.
Ko sem naredila vse potrebno in premagala ovire, sem dobila delo in so me sprejeli v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer delam tudi danes kot specialistka dermatovenerologije. Kolektiv me je dobro sprejel. V vseh teh letih dela in opravljanja svojega poslanstva, sem si ustvarila zaupanje pacientov in kolegov.
Predvsem mi veliko pomeni nasmeh in hvaležnost pacientov, ki jo čutim pri vsakodnevnem delu. Včasih mi le to popravi dan. Trudim se, da jim dam pri delu svoj strokovni maksimum. Pri tem in reševanju njihovih težav jim dejansko dam velik del sebe.
Številni pacienti to čutijo in cenijo, kar je zame neprecenljivo. Zlasti, ko pridemo skupaj do cilja. Takrat sem resnično hvaležna Bogu in dobim novo moč za naslednje ovire.
Niso vsi dnevi enaki, vendar se trudim, da iz vsakega izvlečem maksimum, da bi lahko nadaljevala. Na moji poti so se odprle nove možnosti opravljanja svojega dela pred letom in pol. Za to sem tudi precej hvaležna. Nekako je moj trud prišel za mano, spoznala sem dobre ljudi, skupaj zmagujemo in sem dejansko srečna, da sem se odločila tako, kot sem se.
Razlogov za odhod iz Bosne je bilo več, vendar bi vse strnila v dva največja.
Prvi je bilo stanje zdravstvenega sistema v Bosni tedaj, ki bi se lahko končalo z družinsko tragedijo. Tedaj me je to hudo prizadelo. Začela sem se zavedati vsake šibkosti našega zdravstva in nisem hotela biti del le-tega. Ob tem je že dlje časa prisotna nestabilnost splošne situacije v državi ter finančna nestabilnost, ki me je zelo resno skrbela. Žal, praktično enako stanje traja tudi danes, vendar dejstvo, da bi tedaj lahko imelo resne posledice me je “streznilo”.
Mesec dni po tem sem opravila specialistični izpit z nepolnimi tridesetimi leti kot druga v svoji generaciji. Moje mesto me ni potrebovalo kot specialista, zame službe v KC ni bilo. Lahko bi še naprej delala s študenti, kar je bila prva zaposlitev, asistentka na Medicinski fakulteti. Politično nikoli nisem bila aktivna (in nikoli ne bom), da bi imela takšno “zaledje” da bi uspela, mi nikoli ni bil način, da bi dosegla svoj cilj.
Takrat sem dobro premislila, odtehtala vse pluse in minuse in se odločila, da poskusim.
Foto: Gorenjski glas
Zgodba je nastala v okviru projekta MIND.