V torek, 18. 10. 2022 nas je dosegla vest, da se je poslovil oče Franc Prelc, od katerega smo se poslovili v petek, 21. 10. 2022 v cerkvi sv. Antona v Svetem Antonu in v cerkvi Marije Vnebovzete v Vremah, kjer je tudi pokopan.
Z očetom Francem smo bili povezan tudi na Slovensko karitas.
Primorski duhovnik Franc Prelc v oddaji PRIČEVACI na https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174900191
Želim ti veliko dobrega – »Ti voglio tanto bene« (iz himne Skupnosti Srečanje)
Oče Franc Prelc se nam je v izjemni življenjski zgodbi predstavil kot skromen in globoko veren duhovnik. Tistim, ki smo imeli ta privilegij in nam je bilo dano, da smo ga bolj podrobno poznali, pa o njem lahko rečemo, da je bil velik prav zaradi svojega dela z ljudmi z roba družbe: s socialno ogroženimi, tujci in begunci, mladimi, ki so zapadli v svet omame in z vsemi, ki so potrebovali človeško bližino, toplino in razumevanje… Z očetom Francem sva veliko časa preživela skupaj, vendar mi ni nikoli veliko povedal o svoji družini in otroštvu. Tisti, ki so poznali mamo očeta Franca, so kmalu ugotovili, od kod izvira njegova dobrota, srčnost in spoštovanje. Njegova mama je bila izjemna ženska. To sem lahko ugotovil tudi sam, ko sem jo prvič srečal v Portorožu. Iz nje je izžarevala močna vera, veliko življenjskih izkušenj in velika ljubezen do drugih, zlasti do vseh, ki potrebujejo pomoč. Mislim, da je mama to prenesla na očeta Franca in vsaj še na sina Milana in hčerko Kristino.
Kot duhovnik je najdlje služboval v Portorožu, skoraj štirideset let. Tam je začel svoje poslanstvo, ki je bilo za Slovenijo čisto novo. Začel je zbirati mlade, ki so imeli težave z odvisnostjo in njihove sorodnike. Kot prvi v Sloveniji se je odzval klicu mladih in njihovih svojcev. To poslanstvo, delo z odvisniki ni bilo novo samo za očeta Franca, ampak tudi za celotno našo družbo, našo državo. Sam je večkrat povedal, da se ni nikoli spraševal, kako pomagati, ampak s tem, ko je Bog nekoga pripeljal na njegova vrata, je verjel, da bo prav Bog poskrbel, da bo znal dobro poskrbeti za tega človeka. Zavedal se je, da se morajo ljudje pri njem v župnišču v Portorožu počutiti prijetno, domače, sprejeto… Preprosto je pokazal, da ima rad vsakega, ker ga ima tudi Bog rad. Zato je sprejemal vse, brez izjeme: prihajali so ljudje iz vseh koncev Slovenije, z različnimi prepričanji, z različnimi socialnimi statusi. Prihajali pa so tudi ljudje iz drugih držav, ki so potrebovali njegovo pomoč. Vse je vedno lepo sprejel, kot oče objel in jim tako dal upanje na boljše življenje. Spomnim se, da ga je eno poletje obiskala večja skupina mladih. Prosili so ga, če lahko pri njem prespijo. Oče Franc jim je odstopil svojo spalnico, sam pa je prespal v svoji pisarni kar za pisalno mizo.
Zelo hitro je ugotovil, da zgolj pogovori z odvisniki in napotitev v Italijo k don Pierinu Gelminiju, v Comunita Incontro, ne zagotavlja pomoči vsem. Izbral je nekaj sodelavcev, s katerimi je začel pripravljati vse potrebno za nastanek novega programa v Sloveniji. Rad je poudaril, da je s svojimi sodelavci obiskal preko 50 različnih lokacij po Sloveniji, da smo končno dobili prvi center Skupnosti Srečanje v Novi Gorici. Vztrajal je, ker je imel veliko zaupanje v Boga in je bil prepričan, da je to del Božjega načrta. Prav zaradi tega ga je tudi don Pierino Gelmini izredno cenil in spoštoval. Zavedal se je, da je oče Franc Prelc nepogrešljivi člen v povezavi med Comunita Incontro in Slovenijo. Zdi se mi pomembno, da poudarim, da je bila otvoritev centra za pomoč zasvojenim v Novi Gorici izredno velik dosežek, saj je bila to prva skupnost v Sloveniji in s tem prvi program za pomoč odvisnikom, ki je imel celotni program. V Sloveniji se je na pobudo očeta Franca Prelca zatem odprlo še pet novih centrov: na Čadrgu nad Tolminom, Vremskem Britofu pri Divači, Sveti Trojici pri Lenartu, v Kobilju v Prekmurju ter žensko skupnost na Razborju nad Sevnico.
Oče Franc je zaradi bolezni odšel iz Portoroža in začel delati v župniji svetega Antona pri Kopru. Takrat smo se nekateri bali, da smo izgubili predanega sodelavca. Vendar se je vse obrnilo na bolje. Oče Franc je odprl novo Karitasovo hišo in bil pobudnik več programov: programa pomoči brezdomcem, kjer vsak dan nudijo hrano in tople napitke, možnost prhanja, sveže perilo in socialno pomoč, program pomoči alkoholikom Vrtnica in pa program za priprave na sprejem v Skupnost srečanje. Danes je tu sedež Istrske Karitas, katere vodja je dolga leta bil prav oče Franc. Ljudje so videli njegovo dobroto, ljubezen in človečnost ter ga razglasili za Osebnost leta 2007.
Na vsakem srečanju z mladimi je pričeval, da je živeti lepo, da je življenje dar in da smo drug za drugega odgovorni tudi takrat, ko nekdo zapravi svoje življenje, tudi takrat, ko ga nekdo zavrže ali pa celo nad življenjem obupa. To veselje je poudarjal tudi v mnogih strokovnih krogih, ki so ga večkrat povabili kot predavatelja. Vedno je govoril, da mi ljudem dajemo upanje, dajemo smisel, dajemo veselje do življenja. Vse to pa je brez pomena, če tega sami ne živimo.
Dragi oče Franc Prelc, hvala za vse. Hvala, da smo lahko bili del tvojega življenja in smo lahko hodili v tvojo šolo življenja in se učili za življenje. Hvala ti za zgled globoke in iskrene vere. Hvala ti za vso podporo in vse molitve, s katerimi si nas spremljal, blagoslavljal in nam izprosil pri Bogu pomoč in moč. Hvala v imenu vseh, ki so bili, so ali pa še bodo v Skupnosti Srečanje in imajo priložnost, da spremenijo svoje življenje in postanejo boljši ljudje.
Zvone Horvat Žnidaršič
PRELC MSGR. FRANC: 18. 4. 1937 – 18. 10. 2022
Sveti Anton, 21 oktober 2022
Uvod: Bratje in sestre. Naš brat Franc je dobojeval svoj boj in dokončal svoj tek, ohranil vero in odšel h Gospodu po zasluženi venec pravičnosti, ki mu ga je dal Gospod (2 Tim 4,7-8). Zbrali smo se, da zanj pomolimo in darujemo sveto daritev, da se od njega poslovimo in ga položimo k večnemu počitku. Da bo naša prošnja Bogu pogodu in prijetna, iskreno odprimo svoja srca Božji milosti in njegovemu usmiljenju.
Nagovor:
Dragi brat škof Andrej,
dragi bratje dušni pastirji,
dragi sorodniki očeta Franca
dragi Antončani in župljani Portoroža in Lucije
draga brata sošolca očeta Franca s Hrvaške, dragi bratje in sestre!
Ob slovesu od očeta Franca izrekam sestrama Kristini in Anici ter bratu Vinku in vsem njegovim sorodnikom in domačim iskreno sočutje in globoko sožalje, prav tako tudi vsem njemu tako dragim predstavnikom Marijinega dela. Gospod naj vam njegovo skrb in ljubezen do vas nadomesti s svojo dobroto in milino, pokojnega brata in strica pa sprejme k sebi na večno gostijo. Vse svoje življenje je vernike blagroval in vabil na Jagnjetovo gostijo, naj bo zdaj tega vabila deležen tudi sam in naj bo pridružen tistim, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi (Raz 7,14).
Oče Franc je bil rojen 18. aprila 1937 v Podgradu v župniji Vreme. Osnovno šolo je obiskoval štiri leta v Podgradu (1944-1948), nižjo in višjo klasično gimnazijo osem let v Pazinu (1948-1956), maturo pa je opravil na realki v Zagrebu (1956). Teološki študij z diplomo in bogoslovje je opravil v Ljubljani (1956-1962), kjer je bil posvečen v duhovnika (1962).
Služboval je kot kaplan v Tomaju (1962-1963); kaplan v Avberju (1963-1964); kaplan v Klancu (1964-1965); župnijski upravitelj na Škofijah (1965-1966); kaplan v Piranu (1966-1968); župnik v Portorožu in Sveti Luciji (1968-1977); župnik v Portorožu (1977-2006); župnik pri Svetem Antonu in duhovni pomočnik v Bertokih (2006-2022).
Skoraj štirideset let je bil župnik v Portorožu. Tu je med drugim uredil prvo župnišče na Obali 53, nato je kupil in uredil župnišče v vili Suši na Senčni poti, kjer se že dolga leta odvijajo počitniške dejavnosti. Poskrbel je za postavitev kipa Device Marije ubogih na Koprski cesti, za ureditev znamenja na Belem križu, za popravilo prezbiterija sv. Bernardina Sienskega ter za izgradnjo in posvetitev nove cerkve Rožnovenske Matere Božje s pripadajočim župniščem, veroučnimi učilnicami in pevsko dvorano v Portorožu. Tu je delovala tudi župnijska Karitas, kjer so vojne begunce iz bivše Jugoslavije oskrbovali s hrano in obleko. Vsako leto je župnišče gostilo otroke iz vse Slovenije, ki so tu preživljali poletne počitnice.
Oče Franc je bil izjemno delaven in vztrajen, nadvse podjeten in zagnan, redoljuben in zahteven, do konca vzdržljiv in dosleden. Po drugi strani pa tudi brezkončno gostoljuben in radodaren, do kraja predan in zanesljiv, prijatelj ‘cestninarjev in grešnikov’, ljubitelj in pribežališče vseh odvisnih in zasvojenih, milostljiv in usmiljen do vseh preizkušanih in pomoči potrebnih. Kakor pravi Job: ‘Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga’ (Job 29,15).
Ko se je srečal s prvim odvisnikom od drog, se je oče Franc povezal z don Pierinom Gelminijem in s Skupnostjo Srečanje, ki je nato v svoje centre za zdravljenje odvisnosti sprejela številne slovenske fante in dekleta. V Sloveniji so na njegovo pobudo odprli šest novih komun: na Kostanjevici pri Novi Gorici, v Čadrgu nad Tolminom, v Vremskem Britofu pri Divači, v Sveti Trojici pri Lenartu, v Kobiljah v Prekmurju ter žensko skupnost na Razborju nad Sevnico.
Zadnjih šestnajst let je bil župnik pri Svetem Antonu, kjer je vzpostavil delovanje hiše Karitas in bil pobudnik več programov različnih pomoči. Temeljito je prenovil župnijsko cerkev Svetega Antona in postavil ustrezen križ na tukajšnjem pokopališču.
Bralci Primorskih novic in poslušalci Radia Koper so leta 2007 očeta Franca izbrali za Osebnost Primorske. Papež Benedikt XVI ga je 2010 imenoval za monsignorja.
Za novomašniško geslo si je oče Franc izbral besede svetega Ignacija Lojolskega: ‘Naj se borim, ne da bi gledal na rane’ (Ignacij Lojolski). Svoje geslo je dejansko imel vedno pred očmi in se v resnici nikoli ni zmenil za razne oblike nasprotovanj in žalitev, ki jih je doživljal in jih nikoli ni zmanjkalo.
Branja, ki smo jih prebrali ob slovesu, so redna branja današnjega dneva in nam kličejo v spomin dvojno poslanstvo, ki ga je naš brat Franc z vsem srcem opravljal vse življenje. Berilo iz pisma Efežanom priporoča edinost, za katero si je vneto prizadeval zlasti kot član Marijinega dela, in evangelij priporoča spravo in odpuščanje, ki sta bila zapisana na praporu njegovega življenja.
Od nas se je poslovil na god svetega evangelista Luka, ki ima v svojem grbu vola, to je kralja domačih živali, ki je služil zlasti za oranje. Tudi o našem bratu Francu lahko rečemo, da je pri svojem delu za Božje kraljestvo oral številne ledine in kakor vol vlekel dolge in globoke brazde. K večnemu počitku pa ga polagamo na god svete Uršule, ki je zavetnica vseh vzgojnih in prevzgojnih zavodov, ki so tudi našemu bratu Francu bili celo življenje tako zelo pri srcu. Prepričani smo, da bo za vse svoje varovance kot doslej še naprej skrbel in jih podpiral pri njihovih naporih za urejeno in dostojno življenje. Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak
