1,5 milijona ljudi je zaradi konflikta za vire zapustilo svoj dom
V januarju 2019 smo v sklopu mednarodnega projekta MIND, preko katerega ozaveščamo o povezanosti med migracijami in globalnim razvojem, skupaj z misijonarko sestro Bogdano Kavčič obiskali Centralnoafriško republiko. Država je velika za približno 30 Sloveniji, prebivalstva pa ima za dobri dve Sloveniji in je ena izmed najrevnejših držav sveta. Po indeksu človekovega razvoja spada celo na zadnje mesto. Revščine je zares veliko. Hiše narejene iz blata so na primer veliko bolj revne kot v Burundiju, večinoma so krite s slamo. Ceste so zelo slabe, primanjkuje pitne vode (le 68% prebivalstva ima dostop do nje). Mnogo otrok nima možnosti hoditi v šolo in zato je stopnja pismenosti nizka. Ljudje jedo večinoma le enkrat na dan ali pa velikokrat enkrat na dva dni in zato je mnogo podhranjenih. Večinoma pridelujejo le maniok, najpomembnejše pa so jim gosenice, ki jih enkrat letno naberejo v gozdu in so vir beljakovin. Možnosti za delo na podeželju ni veliko razen v poljedelstvu, preživetje družin je zato zelo težko … Človek se zelo čudi zakaj je ta država tako revna, ko vidiš, da ima polno naravnih bogastev, kot so zlato, diamanti, nafta, koltan … Država bi morala biti zelo razvita, bogata, vendar ni. Zaradi teh virov v državi traja konflikt že več let, veliko k temu pripomore tudi interes do naravnih virov s strani zahodnih držav. Prisotnih je tudi veliko mednarodnih organizacij, modrih čelad … Več kot 1 milijon ljudi je bilo zaradi konflikta prisiljenih zapustiti svoj dom v Centralnoafriški republiki in so zbežali v sosednje države, ki so že same po sebi revne (Čad, Sudan in druge), pol milijona ljudi pa je notranje razseljenih v Centralnoafriški republiki. To pa povzroča dodaten pritisk na lokalno prebivalstvo in njihove vire v državah in krajih, kamor so pribežali. V času konflikta razvoj nikoli ne gre na prej, uniči se veliko infrastrukture, pove misijonarka sestra Bogdana Kavčič, ki je bila priča konfliktu v CAR in tudi v drugih državah, kjer je delovala. Upanja pri ljudeh ni veliko, zato mnogi zbežijo drugam. Kljub vsemu pa vseeno ostanejo na svojem domu. Rešitev tega problema se mora zgoditi na mednarodni ravni. Potrebno bi bilo najprej ustaviti konflikt, preprečiti trgovino z orožjem ter izkoriščanje virov in vlagati v lokalni razvoj.
Sestre prinašajo upanje in razvoj na revno podeželje
Ko smo se od glavnega mesta Bangui peljali v kraj Safo, je bilo kot bi se peljali na konec sveta. Slovenska karitas na tem od sveta odrezanem misijonu podpira delo usmiljenk od leta 2013 dalje, da lahko pomagajo ubogim in v vso to revščino prinašajo upanje in razvoj v njihovem domačem okolju.
Preko akcije Za srce Afrike Slovenska karitas vsako leto podpira nakupe hrane za pomoč podhranjenim v okviru centra za podhranjene, ki ga v Safi vodijo sestre. »Ti otroci ne pokažejo nobenega veselja, tudi v materah ni kapljice življenja. Pogosto so tudi same lačne. Sestre morajo paziti, da one same ne pojedo mleka, ki je pripravljen za njihove otroke.« V centru zato s hrano pomagajo tudi doječim materam. Pomoč iz Slovenije, ki letno pomaga skoraj 400 podhranjenim otrokom, resnično rešuje življenja in jim pomaga da se zopet vrnejo v normalno življenje.
V okviru misijona v Safi deluje tudi zdravstveni center, ki oskrbuje območje s 14.000 prebivalci. Sestra Gaudance in 7 lokalnih zdravstvenih delavcev se zelo trudi z različnimi preventivnimi in kurativnimi programi za lokalno prebivalstvo. Stopnja smrtnosti je v teh krajih visoka. Veliko je še vraževerja in se ljudje sami zdravijo doma, tudi mnogo žensk še rodi doma. Zdravstveni delavci in animatorji pa ljudi tudi po vaseh osveščajo in spodbujajo naj se pridejo zdravit v zdravstveni center, ker je s tem veliko večja možnost ozdravitve in preživetja. Slovenska karitas je preko Za srce Afrike za ta center v letih 205/16 omogočila gradnjo in opremljanje novih prostorov zdravstvenega centra, namenjenih bolnišnični oskrbi otrok in odraslih ter gradnjo lekarne, sprejemnice in sanitarij. Z letošnjo akcijo Za srce Afrike bomo podrli tudi gradnjo ograje okoli centra, ki je za varnost bolnikov nujno potrebna. Zdravstveni kadre je ob tem zelo hvaležen, ker ima sedaj dobre pogoje za delo.
16 staršev iz revnih družin preko lastnega dela in zaslužka dostojneje preživi družine
Največji čudež, ki se je zgodil za te ljudi s pomočjo iz Slovenije, pa se je zgodil preko akcije in programa Karitas Z delom do dostojnega življenja. Sedaj je na misijonu vključenih 16 staršev iz zelo revnih družin, ki s svojim lastnim delom in zaslužkom lažje preživijo svoje družine. Njihovi otroci, ki prej niso imeli možnosti hoditi v šolo, sedaj lahko hodijo, ker imajo starši denar za šolnino. za družino lahko kupijo hrano, obleko, kakšno kozo ali kokoš. Nekateri so si zgradili lastno hišico iz blata, ker jo prej niso imeli, vse družine si lahko po deževni dobi popravijo streho. Vse omenjene materialne dobrine tem družinam vračajo dostojanstvo. Ta naš program pa ima daleč večje učinke, kot je samo materialna pomoč družinam. Te družine si sedaj tudi medsebojno pomagajo in imajo več veljave v družbi. Družine napredujejo in z njimi tudi kraj, saj so z delom zgled tudi drugim. V teh krajih je še vedno veliko poligamije (mnogoženstva) in incesta. Zato sestre usmiljenke vključene družine s katerimi se srečujejo na sestankih enkrat mesečno, vzgajajo tudi na področju družinskih odnosov. Prav tako so jih spodbudile za pregrade spalnic med brati in sestrami. Člani družin so ob našem srečanju izrazili veliko hvaležnost, da imajo delo in z njim tudi večje dostojanstvo, kar jim omogoča, da vztrajajo na svojih domovih in se ne podajajo v tuje kraje po zaslužek.
Delo teh družin je zelo pomembno tudi za delovanje misijonu samega, saj nima tekoče vode. Starši trikrat tedensko nosijo vodo s kanticami iz pol ure oddaljenega vodnjaka. Vodo potrebujejo za delovanje zdravstvenega centra, vrtca … Vsaka kaplja je zelo dragocena. Sestre zelo varčujejo z njo.
Zaradi vse revščine tukaj ni tistega pravega vzdušja in veselja, ki ga srečaš drugje v Afriki. Na terenskem obisku je bilo zelo ganljivo to, kako so sestre sprejele te ljudi takšne kot so in jim v vsem dostojanstvu pomagajo. Sestre so bile ob našem obisku iskreno ganjene, da smo jih prišli obiskat na ta odrezan konček sveta, da je nekomu mar za njih. Čutile so se zelo opogumljene za delo v prihodnje. Sestra Bogdana Kavčič, ki je po štirih letih sedaj obiskala misijon, pa je bila tudi nad vsem kar prinaša pomoč iz Slovenije v ta kraj, zelo ganjena: »Res iz srca hvala, ker tukaj podpirate naše sestre, ki so blizu ubogim. Rečem lahko samo skoncentrirana hvala, ker hvala je tako kraka beseda, da ne moreš izrazit vsega. V tisto skoncentrirano pa naj gredo vsi božji darovi, ki jih delite.«
Po terenu zapisala Jana Lampe, sodelavka Slovenske karitas
Terenski obisk je potekal v sklopu triletnega mednarodnega projekta ozaveščanja MIND – Migracije.Povezanost.Razvoj. Projekt je sofinanciran s strani programa Evropske Unije za Globalno učenje in ozaveščanje javnosti (DEAR) ter Ministrstva za zunanje zadeve RS. Mnenja izražena na okrogli mizi predstavljajo mnenja udeležencev in ne predstavljalo uradnega stališča EU in Vlade RS.
